Novozelandska proza
Ko govorimo o novozelandski prozi, na začetku nikakor ne moremo zaobiti Katherine Mansfield. Čeprav se je avtorica preselila v Anglijo in večino svojih najboljših del objavila na začetku dvajsetih let 20. stoletja, še danes velja za najvidnejšo predstavnico novozelandskih literarnih ustvarjalcev. Pisala je kratke zgodbe, v katerih je opazen izrazit vpliv Čehova. Med bivanjem v Angliji se je spoznala in spoprijateljila z Virginio Woolf in D. H. Lawrencem. S svojimi zgodbami, v katerih je pogosto uporabljala tok zavesti, je precej vplivala na razvoj moderne kratke zgodbe. Čeprav je umrla mlada, je bila Mansfieldova še v času po drugi svetovni vojni ena izmed redkih novozelandskih pisateljic, ob katerih so bralci dobili občutek, da se lahko dobre zgodbe dogajajo tudi v njihovi neposredni bližini in ne le v drugih državah.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je prozna dela začela objavljati še ena svetovno znana novozelandska pisateljica - Janet Frame. V svoji dolgi pisateljski karieri je med drugim izdala enajst romanov, pozornost pa je zbudila že s svojo prvo kratkoprozno zbirko The Lagoon and Other Stories (Laguna in druge zgodbe, 1951). Zanjo je prejela literarno nagrado Hubert Church, ki je bila v tistem času ena od najpomembnejših novozelandskih literarnih nagrad. Frameova v svojih delih pogosto načenja vprašanji resnice in meje jezikovnega izražanja.
Prva dela maorskih avtorjev so izšla v sedemdesetih letih, ko so novozelandski založniki prvič pokazali zanimanje za izdajo njihovih del. To obdobje imenujemo maorska renesansa. Pod prvo zbirko kratke proze in prvi roman maorskega pisatelja se podpisuje Witi Ihimaera, ki je zaslovel z romanom The Whale Rider (Legenda o jezdecu kitov, 1987), po katerem je bil posnet svetovno znan film. Seveda to ne pomeni, da se Maori v knjižnih delih niso pojavljali že mnogo prej, vendar so o njih pisali avtorji evropskega porekla. Sprva so jih opisovali kot eksotične divjake, kasneje pa so jih avtorji kot sta Roderick Finlayson in Noel Hilliard prikazala v njihovem dejanskem okolju, na primer v mestih.
Poleg Witija Ihimaere velja od maorskih avtorjev in avtoric omeniti še Patricio Grace, Alana Duffa, avtorja romana Once Were Warriors (Nekoč so bili bojevniki, 1990), ki je bil leta 1994 prenešen tudi na filmsko platno, ter Keri Hulme. Med drugimi sodobnimi novozelandskimi pisatelji izstopata vsaj še Maurice Gee, avtor starejše generacije, ki je napisal preko trideset romanov in več kratkoproznih zbirk ter za svoje literarno delo prejel številne nagrade, in pa Lloyd Jones, ki je za svoj roman Mister Pip (Gospod Pip, 2006) prejel literarno nagrado pisateljev Commonwealtha in prišel v ožji izbor za nagrado Booker.
Patricia Grace
Patricia Grace je novozelandska pisateljica maorskega porekla, ki je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot prva Maorka objavila zbirko kratkih zgodb z naslovom Waiariki (1975). Po njej je izdala še več kratkoproznih zbirk, piše pa tudi romane in knjige za otroke. Pisati je začela zgodaj ter se hkrati posvečala poučevanju in vzgoji svojih sedmih otrok. V njenih delih se odražajo maorske vrednote in dojemanje sveta novozelandskih staroselcev, hkrati pa jih odlikuje pestro preigravanje pripovednih postopkov.
Pisateljica v svoji prozi pogosto tematizira nasprotje med novimi in tradicionalnimi vrednotami, osebna razmerja v širšem sorodstvu in posledice kulturne kolonizacije. Posveča se tudi političnim in družbenim problemom, s katerimi se soočajo Maori: problem lastništva zemlje, integracije v novozelandsko družbo in vprašanje rasizma. Za pisanje Patricie Grace je značilen minimalističen, skoraj liričen slog, ki temelji na jezikovnih strukturah maorske angleščine. Avtorica je prejela več nagrad, med drugim je leta 2008 postala dobitnica prestižne književne nagrade Neustadt, leta 2006 pa je prejela priznanje novozelandskega predsednika vlade za dosežke na področju literature.
Svet maorskih oseb v zgodbah in romanih Graceove, ter posledično tudi njihova življenja, so usodno zaznamovali pakehe - Novozelandci evropskih korenin. Z izrazom pakeha so novozelandski staroselci poimenovali prišleke, ki so v sedemnajstem in osemnajstem stoletju pripluli v njihovo deželo. Etimološki izvor te besede ni popolnoma jasen; po eni razlagi naj bi pomenila 'tujce' ali 'vesoljce', po drugi 'blede škrate'. V širšem smislu se izraz pakeha uporablja za vse Novozelandce, ki niso staroselci. Beseda Maori pa je prvotno pomenila 'navadni ljudje', oziroma kar 'ljudje'.
Pakehe so usodno in dolgoročno posegli v življenja maorskih staroselcev. Ti so postopoma začeli opuščati svoje običaje in imena, ter jih nadomestili z novimi, modernimi. Z dežele so se preselili v mesta ter nemočno opazovali, kako se se na njihovih svetih krajih pojavile ceste in zgradbe. Patricia Grace pogosto ubeseduje občutek izgube in izpodrivanja starih običajev ter hkrati zavedanje, da jih je potrebno ohranjati. Konflikt med maorsko tradicijo in razumevanjem sveta pakeh se izostri v odnosu do zemlje, kar je ena od glavnih tem v njenih najboljših delih - v romanu Potiki (1986) in v kratki zgodbi Potovanje, ki bo predstavljena v današnji oddaji.
Za svoj drugi roman Potiki je Graceova prejela novozelandsko nagrado za književnost. Napisan je iz perspektive različnih oseb, govori pa o tesni skupnosti, ki brani maorsko kulturo in način življenja (maoritanga) pred interesi poslovnežev. Maorska skupnost mora nastopiti agresivno, če želi ohraniti svojo celovitost in obvarovati zemljo pred kapitalističnimi načrti pakeh. Vprašanje lastništva zemlje je osrednja tema tudi v zgodbi Potovanje oz. v izvirniku Journey, ki je izšla v zbirki The Dream Sleepers leta 1980. Velja za eno od najboljših kratkih zgodb pisateljice.
Zgodba opisuje spor za zemljo med starcem maorskega porekla in državnimi uradniki. Starec bi rad svojo zemljo razdelil med dediče, kot je to pri Maorih v navadi, državni organi pa so si zemljo prilastili in imajo z njo drugačne načrte - namenili so jo za kompleks novogradenj. Pripoved se skoraj v celoti odvija skozi prizmo zavesti glavnega junaka, kar je značilno za avtoričine zgodbe. Prisluhnimo začetku zgodbe, v katerem se starec odpravi na pot v mesto. Medtem ko sedi na vlaku, razmišlja o starih časih in o vseh spremembah, do katerih je prišlo v času njegovega življenja. Po eni strani razume potrebo ljudi po hišah in cestah in celo občuduje njihove gradbene dosežke, po drugi strani pa ne razume, zakaj morajo uničevati zemljo in zakaj so obsedeni s pravico do njenega lastništva.
Podroben avtoričin življenjepis:
http://www.kirjasto.sci.fi/grace.htm
Nekaj njenih del:
http://www.nzetc.org/tm/scholarly/name-100009.html
Intervju:
http://www.atlantisjournal.org/Papers/25_1/109-120_Fresno.pdf
Kratek oris maorske literature in predstavitev treh najpomembnejših avtorjev:
http://www.ucalgary.ca/UofC/eduweb/engl392/492/williams.html
Literarne oddaje Tu pa tam podpira Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010.
