Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Bistvo sluma je njegova nevidnost. (3080 bralcev)
Ponedeljek, 7. 2. 2011
Petra Meterc



Na Slovaškem živi skorajda pol milijona Romov. Številka je bila pred drugo svetovno vojno občutno večja, vendar so jo nacistični zločini zmanjšali. V času socializma je ministrstvo za zdravstvo izdalo direktivo, po kateri so začeli sterilizirati Romkinje. V bolnišnice so jih zvabili z obljubo plačila in lažjo, da sterilizacija traja le nekaj let. V devetdesetih je prihajalo do pogromom podobnih napadov, pred katerimi je na novo nastajajoča slovaška javnost povečini zamižala na obe očesi.

Danes večina Romov na Slovaškem živi na obrobju, mediji pa jih omenijo le, ko jih lahko povežejo s kakšnim zločinom ali podobno senzacijo negativne sorte. Zraven posnamejo še nekaj slik razcapanih otrok ki se igrajo na ulici in kakšne stare krame, ki leži pred hišo, potem pa te uporabljajo vedno, ko se v novicah pojavi vest, ki se dotika Romov. Vsakršna podobnost z našo podalpsko deželico je zgolj naključna.

Karl-Markus Gauss, avstrijski pisatelj, esejist in novinar v svoji knjigi Jedci psov iz svinije na drugačen način dokumentira življenje tega obrobja. Rome, ljudi iz roba, postavi na zemljevid Evrope. Pravi, da so ti pravzaprav prototip Evropejcev, saj se nikoli niso borili za lastno nacionalno državo in so svoje življenje v klanih od nekdaj uresničevali na način, ki je presegal državne meje. Dotakne se njihove zgodovine, predvsem pa zapisuje svoja opažanja iz lastnih odkrivanj manj znane Slovaške, pri katerih se mu je pridružil znan fotograf Kurt Kaindl. Gauß ne olepšuje. Je oster, zbadljiv, zvedav ter ironičen, podobe izpod njegovega peresa pa nikoli niso črnobele.

»Nekoč, pred morda petdesetimi leti, je svet pozabil na romsko vas Svinija.« piše Gauß. Zahodno od Prešova, vzhod Slovaške. Ciganski del naselja Svinije šteje 657 prebivalcev. Ta del naselja je pravzaprav slum. »Bistvo sluma je njegova nevidnost,« poudari avtor. V njem živijo Degezi, tako imenovani »jedci psov«, družbeno dno med Romi, kasta »nedotakljivih«. Običaj, ki bi dandanes sprožil zgražanje mnogokterega živaloljubca, nekakšen ritualen obred uživanja psov, po katerem so dobili svoje ime, že zdavnaj ni več del njihovega življenja, a zaznamovanost ostaja. Degezi niso lastniki zemljišč na katerih živijo. Otroci so v šoli ločeni od slovaških. Večina tradicije je pozabljene. Nasilni napadi skinheadov so nekaj vsakdanjega. Morda bodo kmalu izgubili tudi zemljo, ki jo občina ne želi uradno opredeljiti za njihovo. Živijo ujeti v svojem času, družbena ignoranca pa jih poriva v večen začaran krog bede, iz katerega uspe izstopiti le redkim.

Pa vseeno Gauß s svojimi zapisi ne želi vzbujati pomilovanja. Odmakne se od romantičnega prikaza Romov kot revnih, a veselih in strastnih ljudi glasbe, ki se pogosto pojavi v leposlovju. Prav tako zavrača prikaz Romov kot večnih žrtev zgodovine. Želi nam le odkriti tisto, za kar večkrat sploh ne vemo da obstaja. Tisto, česar ne vidimo, ali česar bodisi zaradi lastne egocentričnosti ali komformizma ne želimo videti. Knjigo je pomenljivo napisal malo pred vstopom Slovaške v Evropsko Unijo, v Sloveniji pa je v prevodu izšla v letu, ko se v Evropi razni Sarkozyji in Berlusconiji odločajo, da bi Rome iz svojih držav pregnali nazaj tja, od koder so prišli. V letu, v katerem so izključenost, nasilje in beda še vedno del vsakdana Romov povsod po Evropi.

Knjiga je opomin, da se na določene skupine ljudi pogosto pozabi. Tam, kjer se tem ljudem sicer pomaga, pa ta pomoč ni vedno prava. Naša pomoč se namreč prepogosto osredotoča predvsem na željo, da bi Romom omogočili tak način življenja, kot ga imamo sami. Gauss opozori, da je ta pogled preveč samozadosten in egocentričen. Romi imajo drugačno kulturo in vrednote. Svet jih je sicer prisilil v opuščanje velikega dela svoje tradicije, vendar to ne pomeni, da želijo ali pa morajo sprejeti našo. Tako so ostali nekje vmes, ne tu, ne tam, pa čeprav jih nekateri najrajši ne bi videli prav nikjer. To pa je problem celotne Evrope in ne le Slovaške.

Gauß se v knjigi ne osredotoči le na Rome. Omeni tudi Rutene, vzhodnoevropsko etnijo, jezikovno sorodno Ukrajincem,ki naj bi štela okoli dva milijona ljudi. Danes živijo na Slovaškem, Poljskem, Madžarskem ter v Romuniji in srbski Vojvodini, veliko pa jih živi tudi v diaspori v ZDA. Na Rutene je Gauss naletel v Prešovu. Manjšine so tudi sicer Gaussova strast. V knjigi Izumirajoči Evropejci, za katero je med drugimi dobil tudi nagrado Vilenica 2005, se je posvetil Lužiškim Srbom, kočevskim Nemcem, Arberešem, Aromunom in sarajevskim Sefardom. Obe knjigi se zdita primerno čtivo za tiste, ki želijo v zadnje čase zelo aktualni debati o multikulturalizmu pokukati na ta problem s perspektive humanista, ki mu državne in politične meje ne pomenijo veliko. Zase pravi, da ga pogosto proti hladu impregnirajo ljudje, ki se zanimajo za svet, ne da bi si ga hoteli prilastiti. Tak pa je tudi sam.

Knjiga Jedci psov iz svinije je izšla v prevodu Mire Miladinović Zalaznik pri Slovenski matici v okviru Ljubljane - svetovne prestolnice knjige, kar pomeni, da si knjigo lahko privoščimo že s tremi evri v žepu. Pohvalno.

Po Gaußovih sledeh je stopala Petra Meterc.


Komentarji
komentiraj >>