Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
UDARCI IN VARNOST (1994 bralcev)
Četrtek, 3. 2. 2011
Miha Zadnikar



Sleherni čuječnež se je v zadnjih letih - zdaj morda celo desetletjih - ujel v razmišljanju, kaj se pravzaprav dogaja z vso elektronsko glasbeno produkcijo v digitalnem razdobju. Podvojena prednost (dokaj lahkotna digitalizacija plus ohlapna postmoderna shematika) naredi veliko skrbi predvsem osebku, ki je zrasel, tako da je bil vzgojen v modernističnem duhu. Seveda pri tem ne gre za kakšnega »abstraktnega duha«, ki bi nas moril in ne dal dihati, prav nasprotno - gre natanko za tistega duha, ki nam daje občutek miselnega olajšanja: Z njim lahko težavo, kakršno nam rada povzroči velikanska večina elektronsko posredovanih zvočnih gmot, naravnost optimalno razprostremo po drugih poljih, po družbenopolitičnem prizorišču, če hočete. Mar nas ne preveva podoben občutek, kot ga imamo tedaj, ko ne razumemo oziroma nočemo več razumeti drobnih razlik med elektronskimi žanri, podžanri in kvazižanri, tudi kar zadeva sam kapitalističen sistem? Kolikokrat smo si namreč rekli, da je analiza vsega tistega kapitalističnega podjetja, ki se danes kot mora oprijemlje čudnega razmerja med lastno nesposobnostjo in odkrivanjem malih Amerik, že davno opravljena. Ali ni ključna katastrofična pozicija dobro šolanega historičnega materialista naravnost »idealno modernistična«« in ga sili v dva ekstrema: Lahko postane a) Slavoj Žižek, vrhunski performer na temo; ali b) modri zdolgočaseni starec, ki pa takoj po inavguraciji svojega lastnega profila ostane brez posla, ker sta digitalizacija in postmodernizem načela konec zgodovine zelo pretkano - pri njenem samem začetku, pri golem začetku konca.

Postavite se v vlogo subjekta, ki se udeleži plesne elektronske zabave in začne z udeleženci, udeleženkami razpravo o tem, da je navzočega preveč beata, pulzacije pa v ritmu sploh ni več. Argument bi bil kajpada močan, saj je pulzacija tista, ki daje še tako zapletenemu ritmu nekakšno človeško plesno naravo, medtem ko beat brez pulza lahko funkcionira kvečjemu pogojno, začasno, zaradi »posebnih potreb«. Subjekt, ki bi moril družbo s takšnim vprašanjem, bi seveda meril natanko v sredino. Razsposajena množica bi mu takoj rekla, naj neha filozofirati in se raje prepusti glasbi, a ravno v tem je kleč. Glasba, ki je na račun pretiranega beata oropana pulzacije, že kot taka sproža filozofsko držo. Postane tako rekoč telo filozofije. Še tole: Ste opazili, da se zadnje čase rado pripeti, da vam očitajo filozofiranje ravno in samo takrat, kadar opozarjate na zelo temeljne, celo ključne probleme. Situacija spominja na tragikomično gesto, ki jo je pred leti na nekem bralnem krožku uprizoril zaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Božidar Debenjak, ko je na seanso privlekel vse mogoče izdaje Marxovega Kapitala - štiri nemške, prvo francosko, dve angleški, dve italijanski ... jih zložil na mizo in rekel: »Vse to imam doma in sem predelal, pa kaj mi to pomaga!?« To je sarkazem, kot si ga privošči pravi modernist.

Kako je reagiral skladatelj Karlheinz Stockhausen, ko so mu sredi devetdesetih dali poslušati nekaj del sodobnih kreatorjev elektronske glasbe, kakršni so Aphex Twin, Plasticman, Scanner in Daniel Pemberton? Poglobil se je v zadevo, kakor Debenjak, ki pozna na izust vsak detajl iz vsakega predgovora k vsaki izdaji Kapitala, si je vzel čas in potem naredil analizo, ki fenom in fenicam ne pomeni prav nič, češ saj sodobna elektronska glasba sploh ne terja takšne ambicije. Neverjetno, toda silno ambiciozno občestvo, tisto, ki ga za navrh še bogato podpira glasbena industrija, nima ambicije, da bi se poglobilo v kar koli. Modernistu pri tem nikakor ni lahko. Kako je Stockhausen kot človek, ki se je moral poglabljati še v analogne elektrofonske naprave, reagiral na mlade protagoniste scene, bodisi »plesne« ali »drugačne«? Ko je prišel do problema loopa ali neskončnih repeticij, je kratko malo rekel, da se je tega postopka naveličal že leta 1952. Za Aphex Twina je našel celo teoretsko razlago, češ da pretirava s »post-afriško repeticijo« in da je »prepočasen v razvoju svojih idej«. Očitek je simptomatičen, saj digitalna sintetična naprava omogoča precej hitrejšo reakcijo, s katero pa ta glasba nima kaj pametnega početi, ker ni narejena za to. Na tem mestu bomo sicer sprožili hud revolt, toda naravnost lenoba in površnost sta tisti, ki etablirata in nekako družita obe postmoderni sceni: Med navadno »plesno« in »drugačno« elektroniko sploh ni tako velikih razlik, kot bi si nepoučen človek mislil. »Drugačna« elektronika je zgolj mitizacija navadne »plesne« scene. Se morda spominjate s kakšno vehemenco se je konec prejšnjega stoletja začelo govoriti o »nalomljenih ritmih«, češ kako alternativno, subkulturno in sploh »drugače« učinkujejo? »Nalomljeni« ritmi so kajpada vsakdanji glasbeni element, parameter, ki ga mora obvladovati vsak jazzovski bruc, in niso nič posebnega, predvsem pa niso namenjeni kakšni delitvi. Razen tega seveda, da so »nalomljeni« ritmi jako prikladni za umestitve v glasbeno industrijo.

In če je v čem »post-industrijskost glasbene industrije«, potem jo zaslišimo prav v tej noro nepomembni razliki. V primerjavi s to nepomembnostjo je Stockhausen untergruntar, saj kot pogoj postavlja pulz. Kako pa plesati na Stockhausna, porečete? Zlahka, saj ima v svojih delih pulz in še z idejami ne skopari. Lahko ste zelo kreativni in si privoščite marsikaj. Beat gor ali dol, ta je pomemben, a za povsem druge reči, ki nimajo zveze s plesom, ampak z varnostjo. Z varnostjo pa se nam takoj razpre priložnost za preskok v novo polje. Občinstvo ima rado beat brez pulza, ker je tako na varnem. S skrajnim cinizmom celo ugotovimo, da pride do množičnih nesreč, v katerih koga pohodijo ali poteptajo, prav tam in takrat, kadar je naokrog največ varnosti in varnostnikov. Kadar je navzoč pulz, tam ni koga ali kaj varovati, ker se skoz zvok razprostira človeška zahteva. Tam smo šele del družbe, tam repeticija ni »post-afriška«, ampak »afriška«, »afrokaribska«, če hočete - tista, ki jo lahko sproži samo pulz.

Ste opazili, za konec, da se je postindustrijska navlaka, kot jo poznamo iz neznosne in neobvladljive elektronske sfere, razlezla po vsej kulturni dimenziji? Medtem ko imamo po hišah in javnih prostorih požarne rede, ki nosijo oznako »copyright«, seveda nihče ni zaščitil kulturnega praznika. In tako se nezaščitena beda 8. februarja v Postojni zdaj že nekaj let kiti s prelestnim nazivom »dan kulture in atrakcij«. Povsem ustrezno. Kakor se tudi elektrofonija ni zmogla obdržati kot enotno polje in se danes deli na »neposlušljivo« področje avantgardne elektrofonske glasbe in »navadna, plesne elektronike«.

Terminal je spisal Miha Zadnikar.



Komentarji
komentiraj >>