Oddaja v celoti:
--
Sylvain George, ki ste mu pravkar lahko prisluhnili v kratkem posnetku, posnetem na branju njegovih snemalnih beležk na enem od večerov v Kinoteki, kjer so predstavljali njegov opus, je režiser, predstavnik novega francoskega političnega filma, esejist, pesnik, aktivist, filozof.
Pričujoči opis je sicer brez kakršnihkoli pretenzij po vzpostavljanju morebitnega mitologiziranega avtorskega limba. Je deskripcija ali še bolje napoved osrednje rdeče niti današnjega temnozvezdnega druženja, v katerem vam bova s Katjo Čičigoj predstavili avtorja, čigar opus ste si lahko med 11. in 14. januarjem ogledali v Slovenski kinoteki, sestavljen pa je bil iz dveh celovečercev, kratkih in srednjemetražnih filmov.
V filmih Sylvaina Georgea lahko prepoznamo preplet dveh centralnih linij, pri čemer pa obe, ne glede na njuno pomensko diferenciacijo, ki pa to v sintezi seveda sploh ni, podpisuje jasno razločljiv predikat: to je emancipacija. Emancipacija v t.i. izrednem stanju, ki je tako rekoč po Agambenu v samem jedru delovanja matrice globalnega kapitalizma.
Na kakšen način se torej emancipacija in izredno stanje, kot središčni liniji Georgeovega opusa, manifestirata v delih režiserja, ki se je širši javnosti najprej predstavil leta 2005 z dokumentarnim esejem »Protiudarec« (Contrafeux, 2005)?
Bistvena preokupacija Sylvaina Georgea je brezkompromisno, izrazito angažirano postavljanje v vidno vse tisto, kar genealogija sodobnega kapitalističnega dispozitiva, ki svojo presežno vrednost perverzno akumulira prek kapitalizacije horizonta smrti, to je z apropriacijo »golih življenj«, potiska na odlagališča svojih močvirij brezpravnega.
Georgeev opus tako podrčtuje zlasti tema imigrantov, »ljudi brez papirjev«; oziroma Georgeev objektiv, ki se razteza v diapazon uporabe raznovrstnih medijskih form, od osmičke do videa, beleži imigrantska življenja vsakdana, spričo represivnih državnih politik, obsojenih na dobesedno eksistenco živih mrtvecev.
Zavoljo avtorjeve specifične asociacijske metode, iznajdbe reprezentacije, ki se fokusira na singularnost imigrantov, s čimer se ne le izmakne pokroviteljski drži, ki seveda nujno vodi v izključevanje, marveč v središče postavi singularne svetove, smo priča tako presunljivemu odvoju podob, da si mestoma zaželimo zapreti oči in si zamomljati tisto pomirjajočo notico: »Saj je »le« film!«. A Georgeeve video-filmske beležnice niso »le« film! So dokument 21. stoletja, ki je na sledi benjaminovske drže izrazita emanacija še kako realne realnosti.
Seveda se Sylvain George dobro zaveda temeljne protislovnosti filmskega medija, ko gre za njegov odnos do vzpostavljanja oziroma reproduciranja realnosti. A hkrati se zaveda še nečesa drugega: Film, kot ena ključnih socialnih tehnologij 20., konec koncev pa tudi 21. stoletja, je prav lahko izrazito emancipacijsko sredstvo - medij, ki ima moč, da prekine zgodovino; se zaustavi, zazre v pretekle napake z namenom, da jih popravi.
Pričujoča benjaminovska stanca se nenazadnje kaže tudi v pogosti Georgeevi rabi tišine; sploh, ko gre za vizualizacijo trenutkov brezpravnih, ki jih je norma Zakona izrednega stanja postavila v popolnoma nemogočo, a v strašljivo mogočo situacijo; situacijo, v kateri živi niso ne živi ne mrtvi.
Tišina, molk funkcionirata kot prekinitev oziroma kot emancipatorični pamflet, politični akt, ki skozi filmski medij razvezuje zvezo med nasiljem držav, njihovimi represivnimi politikami upravljanja z življenji in povezanost držav s kapitalistično matrico kot regulatorko življenj. Prav taisti molk pa se pri Sylvaniu Georgeu inherentno navezuje na benjaminovsko razumevanje revolucionarnega dogodka in mesta subjekta v njem, za katerega spodbuda za njegovo delovanje izrašča iz pozabljenih preteklih situacij, ki so bile izključene iz navidezno linearnega gibanja zgodovine.
V opus Georgeevih del je tako jasno vtkana politična subjektivacija kot tisto gibanje, v katerem se izraža avtorjeva emancipatorična pozicija izrekanja, pri čemer pa film nastopa kot nosilec intervencije v obstoječa družbena razmerja – skozi vzpostavitev novega, avtorju lastnega modusa približevanja realnosti, manifestirajočega se v resoniranju podob z gesto vstaje, sinhronizirane v režiserjevi zmožnosti vzpostavljanja organske povezanosti med njo in pa seveda filmom.
Če prvi zapis funkcionira bolj kot nekakšen uvod v danes predstavljena dela oziroma njihov način umeščanja v polje družbenega transformiranja, boste lahko v prispevku Katje Čičigoj prisluhnili natančnejšemu pregledu Georgeovih filmov. Med drugim pa vam bo Katja razkrila še lastno doživljanje gledanih filmskih del. Prisluhnimo Katjinim besedam…
--
Je mogoče ustvariti eksplicitno politične filme, ki so hkrati globoko osebni? Dokumentarne posnetke realnosti, ki so obenem izrazito angažirani? Eksperimentalne filmske eseje, ki so najbolj radikalni po svoji angažirani vsebini? Sylvain George, mlad francoski cineast, je gesla revolucije 1968 vzel resneje kot njeni nosilci: v svojih filmih zahteva nemogoče.
»Mislim, da film lahko intervenira in spremeni obstoječo situacijo,« pravi George. Najbolj nemogoča je morda prav zahteva, da artikulacija nemogočih zahtev v filmu lahko pripelje do njihove realizacije. Film postane politično orodje, ki lahko zareže v prevladujoče režime čutnega, kot bi dejal Ranciere, zgolj z radikalno zarezo v formo prevladujočih režimov reprezentacije tega čutnega.
Medsebojno pogojevanje radikalnosti forme in angažirane vsebine Georgea veže na tradicijo francoskega avtorskega filma, zlasti na filmske eseje Godarda in Marquerja. Navežemo pa ga lahko tudi na razumevanje filma v duhu Vertova in sovjetske montažne šole ter umetnosti v duhu Brechta. Če naj ga parafraziramo: kamera je orožje, vzemi jo v roke!
Kot razkriva prav poetična in refleksivna forma filmskega eseja, je George tudi pesnik, diplomirani filozof in politični aktivist. Omenjanje podatkov iz njegovega življenja ni posledica fetišizacije avtorja, temveč imajo ti močno funkcijo v njegovem filmskem ustvarjanju. Prav zato, ker je njegova kinematografija tako izrazito osebna, je tudi radikalno politična: zgolj najbolj intimne preokupacije omogočajo avtentični angažma.
Sylvain George priseljencev nikoli ne predstavlja iz privilegirane distancirane pozicije, ki bi jih spreminjala v nebogljene žrtve ali mitične heroje. Danes je morda najbolj emancipatorna gesta marginalizirane posameznike prikazati prav kot zgolj ljudi.
Nekoliko bolj poetično, a nadvse učinkovito dekonkretizacijo najdemo zgolj v kratkem filmu "Brez meja". Podobe državne proslave, letal in korakanja uniformiranih enot z ritmizirano montažo s podobami ognjemeta, dobivajo vse bolj zlovešče konotacije vojne. Skupni vir diskriminatornih politik in imperialističnih zavojevanj je razkrit.
Od vseh njegovih kratkih filmov (od "Protinapada" do "Vse nas bodo pobili"), pa zlasti "Ne vstopi krotko v to noč" najbolj očitno napoveduje njegov celovečerni prvenec. Oba nakazujeta rojstvo novega (po propadlih revolucijah v delu Virna, Negrija in drugih tako iskanega) političnega subjekta: nelegalne priseljence, sans papiers, mnoštvo par excellance.
V celovečernem prvencu "Nemogoče: iztrgane strani", George sopostavlja dve slogovno različni naraciji: skoraj molčeče odtekanje vsakdana priseljencev v Calaisu v sicer monokromnih barvnih tonih in kričeče proteste, posnete v dokumentarnem slogu s črno-belo kamero. A tako, kot je bolečina nemogočih razmer priseljencev kričeča, ostajajo njihovi protesti – neslišni.
Poleg molka in glasbe, imajo v Georgeevem opusu odločilno vlogo citati v mednapisih. Forma filmskega eseja je kot rečeno sorodna, pa vendar različna od npr. Godarda. George namreč svojih filmov ne zapečati z avktorialnim glasom v off-u, ki bi osmišljal celotno filmsko naracijo. Nasprotno, citati Benjamina, Rimbauda, Lermontova in njegovih lastnih pesmi ne interpretirajo vizualnega materiala, temveč z njim vstopajo v enakovredni dialog.
Šele zaključek morda zakoliči izjavo avtorja s citatom iz besedila Guy-a Hocquenghama "Odprto pismo tistim, ki so prešli od Maa k Rotaryju", kjer ta skrajno polemično nastopi proti domnevno revolucionarnim otrokom cvetja, ki so danes zgolj ostareli konformisti. Tragična potrditev perverzije kapitala, ki vsrka in v profit obrne vse domnevno subverzivne pobude.
Komentar v njegovem zadnjem celovečercu, "Naj počivajo v uporu (Figure vojne)", je manj neposreden, brez eksplicitnih citatov, z rabo skoraj izključno samo dokumentarnih podob. Metafore so vzete iz narave, napisi pa vznikajo iz lokacij. Tako npr. napisi na embalažah v smeteh ali polomljenih znakih glede na ksenofobne izpade francoske populacije delujejo tragično in ironično obenem.
Edina točka, kjer avtor sam s svojim glasom vstopi v svoj film, izrašča iz situacije in ni dodana kot naknadni komentar. Na vprašanje priseljencev: »Ali veruješ v boga?« suho odvrne: »Ne.« Vprašanje zla v povezavi z obstojem boga, ki ga je radikalno zastavljal Dostojevski, se danes prenese na drugo raven. Zdi se, da v oči bijoče zlo, ki ga utrpevajo marginalizirane skupine, apriori blokira vsako možnost obstoja kake metafizične pravičnosti ali moralnega reda.
Apologija krščanskih in humanističnih vrednot, pa tudi revolucionarnih idealov s strani glavnih krivcev za to zlo se v tej luči zdi vrhunec hipokrizije. Vprašanje zla danes ne more biti več metafizično vprašanje, temveč zgolj radikalno etično in politično vprašanje. Ki pa, kot bi rekel Ranciere in kot vpijejo boleče molčeči filmi Sylvaina Georgea, žal prepogosto ne dobi odgovora politike, ampak policije.
Za danes bo naših besed dovolj. Kot začetno tudi končno zvočno sliko prepuščamo Sylvaniu Georgeu osebno. Njegovim snemalnim beležkam, ki jih je osebno, pred kinotečnim občinstvom, prebral na enem od večerov:
--
Današnjo oddajo sva pripravili Nina Cvar in Katja Čičigoj, za tehnično realizacijo pa sta poskrbela Klemen in 359.
Komentarji
komentiraj >>