Slučajno spoštovanemu občinstvu Radia Študent Marš se oglašam danes prvič zadnjič saj mi je točno pred tednom dni urednik Polične redakcije po telefonu dejal: »Jaz pa imam eno slabo novico zate. Ukinjamo tvoje tedenske prispevke!«. Sem se bunil in bil užaljen ter ga vprašal za razlog. Odgovoril mi je: »V načelu ima vsak kolumen svoj rok trajanja«. Naprej ga nisem želel poslušati. Poklical sem odgovornika Radia Študent Zaniuka in zvedel, da so bila moja zamujanja v oddajanju prispevkov ter drastična prekoračenja predvidenih dolžin nevzdržna. Predzadnjič sem nepripravljen okolišil celo celih 15 minut! Sem se branil, da pretežno nisem bil nepripravljen in sem se tudi zavedal zadnjih kiksov ter zato ravno tistega dne prvič spisal »10 eurov na sedem minut« pol dneva vnaprej! Prosil sem za »Ukor pred izključitvijo« , v tem trenutku še ne vem, če bo moja prošnja uslišana. Danes se mi zdi primerno našteti svoja prekinjana sodelovanja z mediji , vas pa povabiti, da to dojamete kot članek o politiki in zaradi nje.

Pred več kot dvajsetimi leti me je nagradni pesnik in filozof Drago Mislej Mef podprl kot priložnostnega kritika hrupnih koncertov v Primorskih novicah. Potem sem kar nekaj let tam objavljal dvajsetvrstični kolumenček »Teledekagram«. Najprej so umaknili mojo fotko ob kolumnu na njej sem rinil postrani naprej brado ob pisalnem stroju. So rekli, da so ukinili fotke obrazov vsem , v resnici pa so se znebili predvsem moje prebavo moteče face. Na koncu so me šuknili ven , ker sem takoj po lokalnih volitvah zapisal, da začenjam novo predvolilno kampanjo. Namreč ne more novinar zase v svojem kolumnu pa čeprav za štiri leta vnaprej , razglašati svoje simbolne politične kandidature za župana ali poslanca v Državni zbor. Etičnemu kodeksu je bilo zadoščeno.

V začetku tranzicijskega obdobja mi je nekdaj znameniti brat Liberalni demokrat, sedanji župan Komna pomagal vriniti se na Televizijo Koper s tedenskimi prispevki o klubovanju , o koncertnih prizoriščih in mladinski politiki. Prvič so moje prispevke ukinili, ker sem hotel tik pred snemanjem pokvariti dveurno delo njenih frizerk urednici in voditeljici Darji Zgonc (moj prispevek je namreč izločila zaradi svojega predolgega jajčkanja v živo z enim znamenitim italjanskim šminkerjem), drugič pa so ukinili celo oddajo. Opazil sem, da so me pripustili k novinarskemu delu za televizijo takrat, ko so bili na oblasti pomladniki, ukinili pa so me v trenutkih, ko so bili v sedlu Liberalni demokrati. Na to dejstvo me je opozorila moja soproga in politična svetovalka Arijana. Uporaben sem bil torej za razbijanje škatel političnim nasprotnikom, svoja jajca pa so varovali. Slovenska redakcija koprske televizije je bila , če mene vprašate takrat LDSovska , Primorske nogavice pa so bile in ostajajo še danes socialdemokratskes z obilico desnoidnih smeti . Prvič slišite, da so prevladujoči mediji v vplivnem območju političnih strank? Pa menda ne?!

Potem , ko so me iztrebili kot novinarja iz obeh najbolj vplivnih medijev v okolju v katerem delujem in živim sem se skorajda vrinil in prostovoljno vdinjal na Radiu Koper z najavnim tedenskim kar priljubljenim kolumenčkom »Štiriminutn butn«. Trajal je navadno vsaj pet minut. V času te oddaje sem prodrl v zavest javnosti z Mehkim terorizmom in bil izvoljen v Občinski svet neustavne vedno bolj slavne Mestne občine Koper. Z Radia so me odfrčali, ker sem kljub opozorilu urednika v oddaji spet navedel imeni nedotakljivih lokalnih političnih veljakov, ki sem ju opazil v kavarni Loggia presenetljivo dolgo sedeti skupaj za isto mizo.

Preskočil sem nekaj tednov dolgo sodelovanje s tednikom Mladina sredi devetdesetih v času Zveze plemenskih skupnosti in vračev. Zasedali smo predzadnjo stran , brez najave in pojasnila nas je odpihnil večno moderni in mrzli urednik Sever.

Pred šestimi leti in pol mi je kot članu Pogajalske skupine nevladnih, ki se je z vladno stranjo igrala dogovarjanja o sporazumu glede prihodnosti nevladnih organizacij, uspelo vtočiti nekaj sredstev v nastanek in razvoj spletne strani www.dodogovor.org . Od takrat naprej dnevno poročam v tem zmerno rastočem mikromediju iz katerega me Marko Brecelj ne bo izločil. Moje sodelovanje z Radiom Študent Marš se mogoče verjetno zaključuje in tik pred obletnico smrti Franceta Prešerna vam sporočam, da me je veselilo, da bom še naprej redno objavljal na Dodotu, da sem jutri povabljen govorit od Radia Marš v njegov prid in bom v Mariboru nastopal tudi zanj za potni strošek in celo za morebitni honorarček, ki se mu bom čisto mogoče odpovedal. Prejšnji teden smo v kinu MKSMC gledali odličnega Akija Kaurismakija film »Mož brez preteklosti«, maratonsko kulturirana gimnazijska mladež je bila zadovoljna s projekcijo »Umetnost negativnega mišljenja«., malo se nam je vlekel a vseeno presenečal Đarmašov sveži »No limits, no control«, ki so ga napačno poslovenili v »Meje razuma«.

Včeraj smo v Kranju pri Brdu uspešno izpeljali razširjeni sestanek marionetne Uprave Pohorskega bataljona. Bili smo dokaj točni, deklet je bilo pet (ena je poleg šanka počivala noge). Subartovstvo je bilo gostoljubno, plinski puhalnik glasen, mraz je grabil od tal. Naprej si moje poročilo izvolite prebrat na danes drugič in zadnjič navedeni spletni strani dodogovor.org, hvala za pozornost, hvala Radio Študent Marš za priložnost in eurote, čao bao.