KVINTON, 8. 12. 2011; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Nastopi skupine Kvinton so dragoceni. Ne le zato, ker so tako red-ki. Predvsem seveda zaradi intenzivnosti, zaradi pretanjene, skrb-ne dramaturške natančnosti, zaradi zanosa, zaradi predanosti, kot da je to njihov en in edini, seveda pa vedno neponovljiv koncert.
Plošče objavljajo še redkeje, dve v desetih letih. Na obeh pa same izredne pesmi, nobena ni odveč. In včeraj zvečer v Klubu Cankarje-vega doma so odigrali skoraj vse z obeh svojih plošč in še par tistih, raztresenih po zbirkah iz niza Rokerji pojejo pesnike. Tu se lahko navežemo na napoved Marjana Boneta, pevca, harmonikaša in pretežnega pisca pesmi, ki je po uvodni izvedbi pesmi Mirno zaspi napovedal, da bo to „večer poezije, glasbe in vina“. Pesmi, najsi bodo njihove lastne ali tiste, kjer so uglasbili poezijo Boruta Gombača ali Petre Kolmančič, vedno pripovedujejo zgodbe, prinašajo podobe raznih samosvojih likov, podprte z mehkimi, pajčevinasto spletenimi napevi …
Tokrat jih je bilo na odru sedem. Nasploh je zasedba Kvinton izre-dno čvrsta. Jedro od prve plošče tvori istih pet glasbenikov, ob Marjanu Bonetu še Boštjan Koren in Dejan Bračko s kitarami, sled-nji tudi z violino, bobnar Robert Belšak in Goran Podgorelec za kontrabasom. Spotoma se jim je pridružil še Igor Mešič z raznimi brenkali, včeraj pa je bil zraven še stari kolega in sodelavec Milan Murko za tolkali.
Na začetku nastopa se mi je zdelo, da so bobni nekoliko preglasni ali obratno: da so pač ostala glasbila pretiha. To je povzročalo vtis določene okornosti, mogoče tudi resnične zadržanosti glasbe-nikov, ki so se v prvem delu koncerta sprehodili skozi nabor pesmi z obeh plošč in zbirk Rokerji pojejo pesnike, od Mornarjevega blu-esa prek Nore Roze in Hromega Jošta do Koče strica Toma in Prav-ljice Petre Kolmančič. Prisotni, ki smo dobro napolnili prostor, smo bili zadržano navdušeni.
Drugi del nastopa, ki so ga Kvinton začeli s predelavo pesmi Samo enkrat se ljubi Ive Robića, je prinesel še nekaj priredb. Recimo klasiko Love Will Tear Us Apart Iana Curtisa in Joy Division, Mot-herless Child, ki so jo igrali tudi na Izštekanih, predvsem pa zanimivo in na njihovih nosilcih zvoka še nezabeleženo I Don't Wanna Grow Up. Jasno, bližje izvirni različici Toma Waitsa, čeprav sem proti koncu vse bolj energične izvedbe razmišljal, ali bodo zaključili kot Ramones.
V tem delu nastopa so bili že bolj ubrani in glasni, čeprav sam osebno menim, da imajo še kar nekaj prostora, da bi torej na kon-certih lahko v izvedbe vnesli še več medsebojnega igranja. Trije kitaristi in harmonikar imajo tu še veliko rezerv, da o ritem sek-ciji tokrat ne govorim toliko, saj sta si tolkalca nekajkrat pri-voščila več razprostranjenosti …
Skupina Kvinton prihaja s Ptuja ali recimo z Dravskega polja. V njihovih pesmih in priredbah odmeva zvok pokrajine. Slišijo se tudi navezave na njihove somišljenike od Toma Waitsa do Orlekov, ne le zaradi harmonike ali vezi v Tomu Waitsu, pa tudi do še enega Vladota – Kreslinovega - in skupine Lačni Franz, spet ne le zaradi že povedanega ali le zaradi pesmi Razirklinga Štef, kot bi se lah-ko poimenovali, če bi sledili skupini Lačni Franz in se poimenova-li po nekem liku iz lastne pesmi.
Seveda te prebliske o navezavah, spoštovane poslušalke in poslu-šalci, jemljite z dobronamerno rezervo. Skupina Kvinton je predv-sem izredno samosvoja, z izoblikovanim, takoj prepoznavnim, le njim lastnim zvokom, v katerega pa so vpletli zvoke z vseh vetrov.
Poslušalci smo drugi del nastopa spremljali nekoliko manj zadrža-no. Vzdušje se je stopnjevalo do zaključka rednega dela, v katerem so se zvrstile pesmi Svet se kar vrti, Gusl in Taxi. Jasno, doda-tek, v njem pa Dotik ljubezni in še naslovna s tiste plošče, Lovci sreče.
Kot sem rekel, skrbno spleten in sestavljen nastop. Znotraj njega bi si sicer želel še več glasbenih mediger vseh udeleženih, za kar imajo vse potrebne pogoje. Če to željo zanemarim, lahko le zaklju-čim, da je zasedba Kvinton ob dveh albumih mojstrovinah tudi na koncertih primer ene najboljših slovenskih glasbenih skupin.
Pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>