Vratolomne poteze slovenske vlade iz dneva v dan dokazujejo, da se Slovenija iz napredne republike spreminja v zaplankano, cerkveno, bogaboječo in nazadnjaško vazalno državico. In vse to celo vodstvom "leve" vlade. Ravno v trenutku, ko je predsednik vlade v ZDA končno izprosil svoj "fototermin" za srečanje z ameriškim predsednikom Obamo je namreč ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan na vseslovenskem srečanju županov predstavila svoj veleumni idejni predlog regionalizacije Slovenije na šest pokrajin. Vestička ne bi bila nič posebnega, če ne bi ob tem šele nedavno imenovana ministrica obelodanila tudi obrazložitve svojega predloga. Obrazložitev pa je preprosta . V Sloveniji naj bi poslej imeli šest pokrajin zato, ker že imamo "šest škofij" ob tem pa so to rešitev "ljudje že sprejeli". Če bi bil ta predlog sprejet, bi imeli Celjsko, Koprsko, Ljubljansko, Mariborsko, Murskosoboško in Novomeško pokrajino. Predlog je sicer naletel na različne odzive. Nekateri župani so v tem predlogu videli zanikanje zgodovinskih slovenskih pokrajin, drugi pa so ga pozdravili kot korak v pravo smer, saj naj bi bilo "število predlaganih pokrajin racionalno."

Pahor res nima sreče s svojimi ministri. Predhodnik Trobec-Bučanove Gjerkeš je z ministrskega položaja odfrčal potem, ko je pregloboko pogledal v kozarec, sedanja ministrica pa trezna govori tako, kakor da bi bila ves čas malo pod gasom. Kaj je torej narobe z omenjenim predlogom, ki naj bi ga ljudje že "sprejeli"? Za tiste, ki jim laičnost družbe in ločitev cerkve in države ne pomenita ničesar v tem predlogu seveda ni nič spornega. Za vse ostale pa bi se ob tej kolosalni neumnosti, ki jo menda podpirata celo Zares in LDS na armaturni plošči morale prižgati prav vse opozorilne lučke. Država je že po definiciji nekaj drugega kot cerkev, zato je kopiranje cerkvene ozemeljske organizacije s strani države že v načelu zgrešeno. S takšnimi koraki bi država znova zavrgla idejo ločenosti med Cerkvijo in državo, hkrati pa bi v poseben položaj postavila samo eno, katoliško cerkev na Slovenskem. Ob tem so cerkvene pokrajine upravne enote, ki jih sestavljajo metropolije in sufraganske škofije. Slovenija je danes tako na primer razdeljena na metropoliji Ljubljano in Maribor, ki sta sestavljeni iz dveh nadškofij (Ljubljana in Maribor) ter štirih sufraganskih škofij s središči v Celju, Kopru, Murski Soboti in Novem mestu. Ali predlog ministrice torej pomeni, da bodi tudi bodoče slovenske pokrajine med seboj neenakopravne ? Bodo nekatere pokrajine v Sloveniji "sufraganske", druge pa bodo "nadškofije"? In celo če temu ne bi bilo tako, je očitno, da je predlog znova skregan tako s stroko kot z zdravo pametjo. Pokrajine namreč v evropskih državah ne obstajajo zaradi "črpanja evropskih sredstev" in cerkvenih meja, pač pa predvsem zato, ker so zgodovinsko, etnično in kulturno utemeljene. In prav to je tragedija "regionalizacije" na Slovenskem, s katero se ukvarjajo politiki, ki pokrajine prilagajajo trenutnim modelom razdeljevanja iz evropskih skladov, medtem ko so strokovnjaki in navadni državljani, ki znajo slovenske regije našteti na pamet - preprosto pregnani iz odločanja.

Poglejmo primer: Na enem izmed forumov se je ob bedastem predlogu ministrice za lokalno samoupravo pojavil naslednji povsem racionalen, vsem razumljiv in preprost stavek, ki v dveh vrsticah razrešuje problem slovenskih regij in ki zaradi svoje preprostosti, logičnosti in utemeljenosti seveda nima niti najmanjše možnosti za to, da bi bil nekega dne sprejet in potrjen v najvišjem hramu slovenske državnosti: "Gorenjska, Štajerska, Prekmurje, Koroška, Notranjska, Primorska in Dolenjska - in kaj temu fali?", se je vprašal eden od bralcev. Res, le kaj temu manjka? Popolnoma nič. Toda ta predlog nima podpore slovenskih politikov. Ministrstvo za lokalno samoupravo raje kopira cerkveno organizacijo in to tako, da iz zemljevida nove regionalne razdelitve Slovenije mimogrede izbriše Gorenjsko in Koroško. Koroška naj bi bila nekako razdeljena med celjsko in mariborsko pokrajino, Gorenjska pa bi bila po novem kar del ljubljanske pokrajine. In da ne govorimo o tem, kako v pravem trenutku je bil obelodanjen ta veleumni predlog - prav v trenutku, ko se cerkev na Slovenskem ukvarja z lastnim bankrotom. Zato, da zgledovanje države po Cerkvi predlagaš v trenutku, ko se Cerkev nahaja v največji organizacijski in finančni krizi v svoji zgodovini moraš res imeti prav poseben ministrski talent.

Morda pa se seveda motimo, morda ne gre za napako, pač pa celo za zavestno odločitev vlade, sprejeto po tehtnem premisleku in nasvetih mastno plačaih strokovnjakov za politični marketing? In če je tako, ali lahko potemtakem po kopiranju organizacijskih rešitev katoliške Crkve kmalu pričakujemo še nekatere druge podobne prenose znanj in "dobrih praks" iz cerkve v smeri države? Morda bi za začetek lahko tudi pravosodno ministrstvo uvedlo nekaj reform, s katerimi bi po vzoru cerkvenih postopkov nekoliko pospešili sodne procese, zmanjšali sodne zaostanke in predvsem odpravili neznosno negotovost sodb? Najboljše zdravilo zoper to pa je seveda arbitrarnost kazenskih postopkov, ki so jih poznali že v času cerkvene inkvizicije. Kako povečati učinkovitost pravosodja je namreč pokazal že papež Inocenc III., ki je zaostril boj proti heretikom tako, da je v postopek uvedel bistveno novost. Dotlej je bilo mogoče nekoga obtožiti le s tožbo (per accusationem), dolžnost tožilca pa je bila, da na sodišču dokaže krivdo obtoženega. Inocenc III. pa je uvedel dve novosti: začetek kazenskega postopka per denunciationem in per inquistionem. Za prvega je bila dovolj ovadba (denunciatio), v drugem postopku pa je imel sodnik sam možnost, da sproži postopek na podlagi govoric (publica fama, clamosa insinuatio), ki so se širile o neki osebi. V obeh primerih je bil tožilec hkrati tudi sodnik, s čimer je kazenski postopek izgubil naravo kontradiktornega postopka, torej postopka, v katerem ima sodnik neodvisen in nepristranski položaj. Ni dvoma, da bo minister Aleša Zalar po vzgledu ministice Duše Trobec Bučan že kmalu pripravil svoj predlog reforme pravosodja po cerkvenem vzgledu. In zelo kmalu bi mu lahko sledila tudi kulturna ministrica Majda Širca. Kulturna toleranca, o kateri tako rada govori je namreč s stališča cerkvene doktrine nekaj skrajno preseženega. Namesto besedičenja o toleranci bi lahko na primer znova uvedli zanimivo prakso sežiganja knjig, ki jo škof Tomaž Hren v Ljubljani pred mestno hišo uveljavil 23. decembra 1600, ko je dal sežgati več vozov protestantskih knjig.

Pretiravam? Sploh ne. Vse to se na nek način že dogaja - novembra lani so bili, na primer, zaradi predpisov EU, ki založbe silijo v visoke davke na neprodane knjige v razrez poslani neprodani prevodi Miltonovega Izgubljenega raja. Ob tem so udeleženci kongresa PEN protestirali v Beogradu, v katerem so se zadnjič zbrali leta 1933, ko so prav tako javno obsodili nacistično sežiganje knjig. Zgodovina se dogaja danes. In če nihče ne bo že danes protestiral zoper nazadnjaško plonkanje cerkvene organizacije s strani države, potem bomo morda že jutri živeli za zidovi cerkvenih pokrajin.

Terminal je spisal Igor Mekina.