Prvi sončni dnevi neizogibno zvabijo na plan marsikatero sonca željno dušo, po možnosti s celo družino. Še posebno, če je ta dan povrhu vsega kulturnoprazničen, dela prost dan, kot je bil ta torek.

V tistih nekaj odprtih kavarnah v centru je bila skoncentrirana polovica Ljubljane, druga polovica pa se je z malimi otročiči zatekla v Tivoli. Nekaj zastonjkarjev se nas je odpravilo v muzeje in galerije, ki so bile tokrat tako prijazne, da so nam spregledale plačilo vstopnine.

Nekajurno lazenje po muzejih in soncu je naredilo svoje. V trebuh se je prikradla ogromna praznina in začelo se je panično iskanje hrane. Zaradi prej omenjenega prazničnega razpoloženja je bila večina poznanih obedovalnic zaprta, zato je moralo naše iskanje hrane vzeti v obzir širše geografsko območje.

Z avtom, parkiranim v Rožni dolini, je bila naslednja logična izbira Ljubljana – jugozahod. Ob Tržaški cesti je med stanovanjskimi objekti skrita Pizzeria Laterna. Če me zaradi sestradanosti spomin ne vara, se celotna zadeva nahaja v spodnji etaži stanovanjske hiše in od daleč izgleda kar prijetno, domače.

Izbirate lahko med dvema mizicama pred vhodom, nekaj mizami na stekleni verandi ali glavnino miz v notranjosti hiše. Zavoljo boljšega ocenjevanja smo se odločili za eno izmed prostih miz na toplem. Kljub majhnosti in natlačenosti z mizami je prostor prijeten tudi za oko. Izza mize vam je na voljo še pogled v kuhinjo. In tu ne govorim samo o standardnem opazovanju picopeka ob krušni peči, ampak čisto cele kuhinje. Od pomivalca posode vas tako loči samo pult. Transparentno delovanje pač.

Meni dobite v roke takoj, ko se prej omenjeni pomivalec posode prelevi v natakarja. Za študentsko ponudbo prelistate do konca, kjer na eni strani izveste, da lahko izbirate med približno osmimi picami, mesno in zelenjavno lazanjo in še dvema jedema, ki se žal nista ohranili v naših ostrih spominih. Tu lahko pripomnimo, da je ponudba precej skopa. Zlasti pri picah bi lahko dali na izbiro vse pice, ki jih drugače strežejo.

Laternin študentski meni je sestavljen iz glavne jedi, solate in sadja. S sojedcem sva se odločila za mesno lazanjo in pico Velb, na kateri so se poleg običajne šunke, sira in pelatov znašle še suha salama in kapre. V meniju je tudi jasno navodilo, da se morate, ako želite solato, ponjo sprehoditi do točilnega pulta. Zavoljo korektnosti pri ocenjevanju smo izvedli to trimetrsko pot prek sobe in mimo sosednje mize, ampak zaman. Po natakarjevem nejevoljnem zagotovilu, pride solata na mizo zraven glavne jedi. Kakopak! Saj je res bolj razumno, da se na potovanje s porcijo solate po nagnetenem prostoru poda natakar sam. Bi bilo pa verjetno dobro, če bi to napačno navodilo odstranili. Ko je končno prijadrala do mize, je bila ta misteriozna solata nad pričakovanji. Sicer navadna zelena, ampak sveža in hrustljava.

Pica je bila solidna, ampak zgolj to. Za identično ceno bona bi recimo pri Halo Katri na domači prag dobili po sestavinah precej podobno, po okusu pa malce boljšo pico Maestral. Mesna lazanja pa ni zadostila večjim pričakovanjem, ampak zgolj užitni zapolnitvi praznih trebuščkov. Za kaj več ji je manjkal izrazitejši okus. Kar je stalo pred nami, so bile v končni fazi testenine z mletim mesom in obilico zapečenega sira na vrhu. Začimbe in paradižnikova omaka naredita še lazanjo v menzi nedvomno boljšo. To smo, mimogrede, preverili takoj naslednji dan.

Sadje bi očitno morali vzeti pri točilnem pultu, ampak vse, kar je bilo tam sadju podobnega, bi lahko človek zlahka zamenjal s klasično dekoracijo iz starega sadja v skledi na vrhu hladilnika. Dodatnim vitaminom smo se tako raje odpovedali.

Splošni vtis ni najboljši. Primerjalno je cena bona občutno previsoka, hrana pa zgolj užitna. Postrežba je sicer bolj medla, ampak ne neprijazna. Tokratni lov se tako ni zaključil z najdbo zaklada, prej s povprečnim in že pričakovanim rezultatom.


Na lovu za hrano se je kulturno obnašala Maja.