Torek, 15. 2. 2011
Sonja Zlobko
Berlinsko gledališče Schaubühne je ob koncu prejšnjega tedna gostovalo v Cankarjevem domu. Ostermeier je režiral Ibsenovo dramo John Gabriel Borkman, ki govori o kapitalističnem mogotcu in brezimnih žrtvah njegovih prevar, o njegovemu averzivnem prevračanju nenapisanih moralnih pravil, ob tem pa tudi o odnosih v družini in tistih na mikroravneh življenja. Leta 1896, ko je bila drama izdana, je govorila o takratnih aktualnih in resničnih dogodkih. Ostermeierjersko obdelana leta 2008 pa ravno tako, navezujoč se na perverzije političnih mehanizmov, tajkunstvo in ekonomsko krizo. Skrata, vsebina nam je bolj ali manj jasna in poznana, embalaži pa sta si različni.
Ostermeierjeva režija temelji na sodobnem realizmu, ki svoje težišče najde v družbeni kritiki in razkrivanju mehaniziranih političnih procesov, katere avtor razslojuje z linearnim zgoščevanjem dialogov in napetosti v odnosih. Postopek počasnega odkrivanja karakterjev gledalca vodi do finalnega védenja o različnih plasteh odnosov, predvsem pa ta princip sam vzajemno kaže na postopek političnih prevar in le te hkrati že analizira. 'Gledalci' pač zanje vedno izvemo zadnji.
Političnost Ostermeierjeve uprizoritve tako sidrišči predvsem v vsebini. Neposredno pa ne vstopi v prostor predvidevanja vzajemnih reakcij med občinstvom in igralci, kot je to napravil v Shoping and Fucking, igro s katero je pred nekaj leti gostoval v Ljubljani.
Dramaturgija Mariusa von Mayenburga sloni na adaptaciji izvirne igre, ki sta jo napravila z režiserjem. Posodobljeni jezik, umestitev dogajanja v relativno sodobni čas, rezanje dialogov in koncentracija pomenov, ki razkrivajo motive posameznih karakterjev so elementi zdajšnje prikrojitve drame.
Kljub omenjeni vsebinski koncentraciji razvoj igre ni posebej dinamičen, prehodi med prizori so nežni, dialogi čustveno nepoudarjeni vse do konca. Forma detaljno očiščena vsega nepotrebnega predstavlja nekakšno protiutež vsebini, kot večplastni zagonetenki.
Da je bila igra Josefa Bierbichlerja v vlogi Borkmana, Kirsten Dane kot njegove žene Gunhild in Angele Winkler v vlogi Elle, dvojčice Gunhild izjemna, res ni potrebno poudarjati. A posebej všečna sta bila ženska lika. Atmosferska prisotnost drugih zgolj omenjenih karakterjev in odnos do njih na začetku ju izpostavi kot dve različni možnosti dojemanja odnosov. Nežno in pravično Elle ter diktatorski tip Gunhild. Tekom igre pa se lika v svojih željah približujeta in kažeta na tiste najbolj očitne ostanke determinizma znane predvsem iz Ibsenovih zgodnjih del. Po principu – človeški faktor x pri dvojčicah pač ni tako zelo drugačen. Vsekakor pa enačenje karaterjev starejše generacije ustvari drugo celoto – mlajšo generacijo. Mlajša generacija, na čelu s Sebastianom Schwarzom oziroma Erhardom, sinom Borkmana in Gunhild ter varovancem Elle, v odnosu do starost razkriva namišljeno trdnost neke družine in iz nje tudi izstopi. Kako? Preprosto – z odhodom daleč stran. Na tuje. Pa še dlje – kot reče Ibsenov Peer Gynt na začetku istoimenske drame.
Scenografija deluje posebej nedotakljivo. Sceno, ki jo je oblikoval Jan Pappelbaum, zaznamuje designerski sterilni minimalizem. Izločil je vse detajle, ki bi namigovali na dom. Prehodnost med dejanji naznajna beli dim in transparentna zavesa, ki zvočno izolira dogajanje na odru od občinstva. Vedno je zanjo ostal en mali drobec dogajanja, ki je za trenutek ustvaril potujitev. Gledalca pa takrat, a ne za dolgo, postavil na mesto sodnika. Bolj kot sama igra scenografija premešča pozicije med distanco in bližino, med odrom in občinstvom.
Torej kaj bi bil zaključek? Prvi pogled zdolgočasi a vsi naslednji se zdijo malo bliže iskrenju. Sterilnost forme oblati vsebina, ki nikakor ni dvoumna in zgolj zato v nasprotju s formo, pač pa moralna nesprejemljivost argumentacij bančnega prevaranta in tistih na osebni ravni razbijejo sterilnost na prafaktorje blatne brozge - Oh! poglejte prav vse je kot pri nas.
Nič zares novega ni videla, a vseeno prikimava, Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >>