Kaj v medijih je resnično in kaj ponaredek? Komu verjeti? Težka vprašanja sodobnega medijskega sveta. A pričnimo s teorijo. Za ta namen si bomo sposodili francoskega filozofa Lyotarda, ki je o vednosti zapisal, »da sama na sebi nima uporabne vrednosti, temveč je proizvedena za prodajo z nekim namenom.« Prosto po Lyotardu lahko torej rečemo, da pri podajanju informacij potrebujemo neko temeljno zaupanje v sogovornika, v podajalca informacije, če želimo hkrati tudi verjeti v točnost povedanega. Za resničnost pravkar izgovorjenih besed, nam boste torej morali preprosto zaupati, četudi in prav zato, ker smo medij. Tu je krč celotne zadeve, komu zaupati za točnost povedanega? Nam - radijcem, sosedu - diplomiranemu pravniku, stranki slovenskih demokratov ali socialnih demokratov, cerkvi, nevladnim organizacijam, ... komu? Rečeno pejorativno in vulgarno, kdo vas danes ne bo nategnil za dosego lastnih ciljev?

Človeški spomin o zaupanju je kratek, kar dokazuje zgodba o napadu Slovenske demokratske stranke na predsednika države Türka. Je Türk res lagal o svoji obveščenosti o napadu v Velikovcu leta 1979, kot trdi SDS? V ta namen so objavili šest dokazov, šest dokumentov iz Arhiva republike Slovenije. Postavi se smiselna trditev, da dokumenti ne lažejo - ali pač? Komentator sobotne priloge dela, Janez Markeš, je edini od slovenskih novinarjev do tega trenutka, ki je dejansko ponovno preveril dokumente, objavljene na internetni strani SDS-a in njegovi podatki kažejo drugačno zgodbo. V SDS so po njegovem kronski dokaz predsednikove laži priredili tako, da so združili dva avtentična dokumenta in dobili en lažen dokaz. Niti v tedniku Mladina, večni sledilki napak Janeza Janše, se niso posvetili samim dokumentom, temveč so se raje osredotočili na motiv in čas napada na predsednika Türka.

Vprašanje je tako preprosto. Ali verjeti drugi največji stranki ali pa novinarju časopisa Dela, ki je preveril zgodbo SDS-a? Težava je ravno v tem, ker moramo nekomu verjeti na besedo, zato, da si ustvarimo mnenje. Odgovor SDS na Markešev zapis je sicer poln floskul, morebitne kritične bralce pa napotuje na arhiv Slovenije in številke fasciklov polnih dokumentov. Zato sledi vprašanje. Kdo je dejansko pogledal v te dokumente? Vsi državljani imamo to možnost. Dejstvo pa ostaja, da poleg Markeša ni niti en predstavnik medijskega sveta preveril navedb stranke. Edino merilo verifikacije resnice zato ostaja vera. Ta pa se vedno znova osredotoči na tiste najbolj nepomembne, a človeški naravi tako zanimive stvari. Informacije z veliko pridevniki, a brez vsebine.

Medijski prostor v Sloveniji je poln informacij in vse imajo določen namen, posebno tiste, ki prihajajo od skupin z družbeno močjo. Problematična je podrejenost temu tipu informacij, saj se družba kot taka zreducira na več podskupin, ki vsaka prisega na svoj verski simbol, in to ne glede na to, ali govorimo o verski instituciji, politični stranki ali pa o državnemu organu. Nekritičnost in neinformiranost predstavljata smrt svobodne in demokratične družbe. Kritičnost in informiranost pa nasprotno predstavljata smrt totalitarne družbe. Slovenija z mediji, ki slepo sledijo svojim moralnim centrom, počasi stopa tja, kjer je celo svojo zgodovino že bila - v prostovoljni podrejenosti totalni misli. To zadnje falsificiranje dokumentov tako opozarja na preprosto dejstvo, da ni centra moči, ki svoje moralne pozicije ne krepi na račun nasprotnika, saj dobro ve, da avtoriteta predstavlja najboljši temelj za nadzor nad množico. Vera v centre moči pa ostaja opij za ljudstvo.

O Sloveniji in njenih prebivalcih, ki informacij ne preverjamo, temveč verjamemo centrom moči, ki jih posredujejo, je pisal Igor.