Tudi na danes ponovno mrzli, a vsaj res sončni strani Alp, mnogi z upanjem spremljajo revolt ljudskih množic, ki po arabskem svetu enega za drugim spodnašajo diktatorske režime. Tuniziji in Egiptu sledijo Libija, Bahrejn, Jemen in Jordanija. Nad podobami nasilja nad demonstrirajočimi malodane brez izjeme masturbirajo tudi vsa domača medijska trobila državotvornega diskurza, ki pa z izjemo melodramatičnih zgodb o reševanju slovenskih turistov in usodi polkovniku Gadafiju podarjenega, a kar na Slovenskem zadržanega lipicanca Neapolitana Thaisa XL , ne najdejo, ali pač nočejo najti drugih konkretnih navezav na domače gospodarsko in notranje politično dogajanje. Tako kot vstale arabske množice tudi domače ljudstvo pesti vse večja draginja osnovnih življenjskih dobrin in pomanjkanje političnih voditeljev, ki bi se uspešno spopadli z izzivi svetovne gospodarske, vse bolj pa tudi politične krize.
Kako zelo v krizi je domače gospodarstvo, lahko spremljamo dnevno. Da razprodaja še tisto malega vrednega, kar je ostalo, ni najboljša rešitev, znajo med drugimi jasno in glasno povedati tudi očetje domače gospodarske samostojnosti. Toda domača tako opozicijska kot koalicijska politika ostajata brez posluha. In ker sta brez vizije za prihodnost, se zatekata v preteklost. Tako se že ves teden celotna država in javnost po sili razmer ukvarjata s vprašanjem, ali je bil predsednik Turk obveščen o bombnem atentatu v avstrijskem Velikovcu leta 1979, ki sta ga izvedla Slovenca Luka Vidmar in Maja Blaj. Gre sicer za klasično hladno vojno obdobje, v katerem je pod dirigentsko palico slovenskih oziroma jugoslovanskih in drugih tujih obveščevalnih služb na avstrijskem Koroškem na veliko pokalo. Takratna hladno-vojna politika iz te in one strani meje je svojo moč črpala pač iz umetno ustvarjenih izrednih razmer.
Glede na tekoči razplet podtikanja opozicijskih Slovenskih demokratov predsedniku republike Danilu Turku, da bi naj vedel oziroma bil politični akter med naročniki bombnega napada v Velikovcu, je samo po sebi jasno, da se prav veliko v političnem stanju duha ni spremenilo. Kadar je brez idej na izzive sedanjosti se politika zateka v preteklost in k umetnemu poustvarjanju izrednih razmer. Da cilj opravičuje sredstva in da sta k temu v enaki meri zavezana tako opozicija kot koalicija, pa potrjujeta predvsem dve stvari. Na spletni strani SDS objavljeni kronski dokaz o laži predsednika Turka, ki ga je z izjavo, da gre za ponaredek sestavljen iz dveh z različnimi datumi opremljenih dokumentov razblinil direktor Arhiva RS Dragan Matič. Ter – kako nenavadno da prav danes preko vseh osrednjih medijskih trobil lansirana zgodba, da bi naj glavni inkvizitor zoper predsednika države, predsednik SDS Janez Janša kot obrambni minister prejemal po 250.000 ameriških dolarjev podkupnine za vsako ladjo orožja, ki je leta 1991 priplula v Luko Koper, kar v knjigi o poslovanju Hypo Alpe Adria banke avstrijskega preiskovalnega novinarja Richarda Schneiderja trdi francosko-hrvaški mešetar z orožjem Marin Tomulič.
Nobena skrivnost sicer že dolgo časa ni, da je bil prejšnji režim v mnogo čemu v nasprotju z vsem tem, kar danes smatramo za osnovne temeljne politične svoboščine. Prav tako ni nobena skrivnost tudi to, da so se s trgovino orožjem prav nemarno obogatili številni predstavniki nove demokratične oblasti na Slovenskem. Toda oboje nima veliko za opraviti s ključnimi izzivi domače gospodarske in politične prihodnosti. Toda to, tako kot to kaj je dejansko res in kaj ne, pravzaprav nikogar ne zanima. Tako so iz SDS suvereno še enkrat sporočili, da prav tudi na spletni strani Arhiva objavljeni dokumenti Turka postavljajo na laž. Toda ta trditev ima kratke noge in z njo se bodo hočeš nočeš morali ukvarjati domači organi pregona. Da pa, ko trdi, da ni vedel, da je za zaprtje arhivov s posebnim sporazumom poskrbela prav njegova vlada, laže Janša, pa je danes za potrebe domačega medijskega spektakla ponovno navrgel poslanec ZARES Franco Juri.
Tako se aktualna demokratura na Slovenskem pravzaprav bistveno ne razlikuje od že in še v prihodnje padlih arabskih režimov. Tudi v Egiptu so za časa Mubaraka vseskozi redno prirejali volitve. Tako kot denimo v Libiji tudi v Sloveniji, tisto kar je res res preprosto ne šteje. Na politične laži pač ni imuna tudi sedanja vlada, katere predsednik Borut Pahor se je še pred nekaj meseci postavljal z danes povsem fiktivnim gospodarskim izplenom, ki bi ga naj dosegel z dobrikanjem propadlemu libijskemu diktatorju Gadafiju. Pravzaprav je edina bistvena razlika ta, da so pri nas politične svoboščine vsaj navidezne, v danes že nekdanjih arabskih diktatorskih režimih pa te iluzije vsaj ni bilo.
Toda kljub temu razjarjenih ljudskih množic na ulicah na Slovenskem zaenkrat le še ne gre za pričakovati. Očitno v smislu razvoja politične kulture pač nekoliko zaostajamo. Medtem ko se po arabskem svetu diktatorski režimi eden za drugim poslavljajo, se ta na Slovenskem ob pomanjkanju boljših političnih idej šele vzpostavlja. Da je temu tako je bilo sicer samo po sebi jasno že za časa zadnje predvolilne kampanje za državnozborske volitve, na katerih niso tekmovale ideje, vsebine in programi, pač pa zgolj dva bloka in voditelja Borut Pahor in Janez Janša. Tako to pač gre. Slovenska politična kultura je soočena s stanjem, v katerem ni vsebinske izbire, ampak ta ostaja zgolj estetsko navidezna, naši in njihovi pa dve plati iste, a ne prav bleščeče medalje domače demokracije. Tisto, kar umre zadnje, pač ni upanje, ampak iluzija.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nauki iz arabskih ljudskih vstaj za domačo demokraturo v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>