Dogajanje v Severni Afriki v minulih tednih se je zasadilo tudi v center pozornosti slovenske javnosti. Totalitarni režimi padajo, množice se osvobajajo, a vse to bo imelo tudi svojo ceno. Poleg žrtev spopadov med režimi in nasprotniki bo ena od posledic tudi porast števila beguncev iz teh nemirnih krajev, ki iščejo varnost v evropskih državah. Sploh obstaja boljši moment za PR prikaz humanitarne naravnanosti slovenske zunanje politike?
Premier Borut Pahor je hitro izkoristil ogorčenost tudi domače javnosti nad žrtvami arabskih vstaj in tegobe beguncev iz tistih držav primerjal z žalostno zgodbo zapornikov v ameriškem taborišču v Guantánamu na Kubi. To trpljenje ljudi, ki jih je ameriška vlada v okviru tako imenovanega boja proti terorizmu ugrabila, pripeljala na Kubo, jih tam zaprla in mučila brez kakršnekoli pravne utemeljitve, je predsednika vlade tako prizadelo, da se je odločil temu narediti konec. V okviru njegovih zmožnosti, seveda. Tako želi vlada z današnjo potrditvijo novele zakona o tujcih, ki mora biti sprejeta še v parlamentu, sprejeti pravno podlago za sprejem - najverjetneje enega - zapornika iz tega ameriškega koncentracijskega taborišča. Če bodo spremembe zakona o tujcih sprejete tudi v parlamentu, kar zaradi nasprotovanja sprejemu zapornikov iz vrst tako opozicije kot dela koalicije ni gotovo, bo zapornikom lahko izdano dovoljenje za začasno prebivanje za dobo pet let iz nacionalnega interesa. K tej obrazložitvi se bomo še vrnili.
Pustimo ob strani razkritje iz ameriških depeš, ki jih je objavil Wikileaks, da se je Pahor pogajal za sprejem zapornikov. To sicer že samo po sebi postavlja pod vprašaj Pahorjevo utemeljitev za sprejem zapornikov, a vlada in njeni organi odkrivajo prave razloge kar sami. Pahor je na današnji novinarski konferenci, odločen kot vedno pred kamerami, javnost prepričeval, da želi slovenska vlada s sprejemom teh zapornikov utrditi identiteto Slovenije kot države, ki visoko ceni človekove pravice in humanitarnost. „Gre za vprašanje, ki zadeva identiteto naše zunanje in domače politike", je dejal Pahor.
Da bi razumeli, kako si našo zunanjo identiteto predstavlja Pahor, ga citirajmo še malo: „Vprašanje sprejetja nedolžnih ljudi iz Guantánama, ki so bili surovo mučeni, je humanitarno vprašanje." Sprejem zapornikov je označil za „potezo države, ki to stori iz humanitarnih razlogov v zavezništvu s prijateljsko državo." Pahor je tako priznal, da je ameriška vlada surovo mučila nedolžne ljudi, a Združene države kljub temu označuje za prijateljsko državo. Je to ta humanitarna identiteta slovenske zunanje politike? Je to zunanja politika, ki naj ne bi bila servilna?
A, kot smo zapisali prej, ni potrebno razkritje vsebin depeš, da bi se spoznal pravi razlog za sprejem zapornikov iz Guantánama. Ta seveda nima nič opraviti s humanitarnostjo. Pred Pahorjem je tako na konferenci sprejetje besedila novele zakona o tujcih obrazložila Nina Gregori, generalna direktorica Direktorata za migracije in integracijo na ministrstvu za notranje zadeve. Gregorijeva je dejala, da „zakon prinaša tudi pravno podlago za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz nacionalnega interesa". Nova pravna podlaga prav tako „omogoča izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tistemu tujcu, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji je v interesu Republike Slovenije". Interes države je Gregorija definirala kot "kulturni interes, politični interes, gospodarski interes".
Gregorijeva je šla še dlje. Novela zakona o tujcih namreč predvideva, da mora prosilec za dovoljenje za začasno bivanje dokazati, da ima na voljo sredstva za preživljanje. Če tega ne more storiti, pa mora to dokazati resorni organ, ki predlaga izdajo takšnega dovoljenja za tujca. Gregorijeva je tako izjavila: „V kolikor je to interes Republike Slovenije, zunanjepolitični interes, potem bo pač v sklepu vlade, ki ga bo sprejela kot politično odločitev, zapisano tudi, iz katerih virov se bo ta človek preživljal".
Glede na to, da bo zapornik iz Guantánama le stežka dokazal, da ima v Sloveniji na voljo sredstva za preživljanje, je uslužbenka ministrstva za notranje zadeve v enem stavku razblinila ves Pahorjev trud pri prepričevanju novinarjev in javnost, da so razlogi za sprejem zapornikov iz Guantánama humanitarni. Niso. So zunanjepolitični in bolj kot to gospodarski.
Spočijmo si od humanitarnega Pahorja in vzemimo pod drobnogled načelnost zakonodajne oblasti. Ta teden je odbor državnega zbora za zunanjo politiko soglasno obsodil vsako uporabo sile, kršitev človekovih pravic in mednarodnega prava nad protestniki v Severni Afriki in Bližnjem vzhodu. Takšno dejanje organov oblasti v demokratični državi bi moralo biti samoumevno, a se tudi tu zatika. Medtem ko so izvoljeni predstavniki domačega ljudstva ob ugodnem vetru v hrbet v obliki svetovne podpore uporniškim gibanjem v Severni Afriki hrabro obsodili tovrstno nasilje, pa so nekaj let nazaj še hujše nasilje zgolj obžalovali. Spomnimo na marec leta 2003 in agresijo ter invazijo ZDA in njej „prijateljskih držav" na Irak. Takratno bombardiranje brez mandata Varnostnega sveta, torej popolnoma nezakonito, je slovenska oblast na čelu z Liberalno demokracijo Slovenije zgolj obžalovala, ne pa tudi obsodila. Še več, Jelko Kacin iz LDS je takrat dejal celo, da napad sicer obžaluje, a da je potrebno poskrbeti, da bodo tudi slovenska podjetja pri koritu. Govora je bilo seveda o pogodbah glede obnove Iraka.
A bodimo korektni. Slovenska identiteta ni daleč od evropske. Tudi voditelji drugih evropskih držav so ostro obsodili Gadafijevo nasilje nad protestniki, a pri tem pozabili omeniti prodaje njihovega orožja Gadafijevemu režimu, če se omejimo samo na posle, ki se direktno odsevajo v krvi protestnikov. Tako ni čudno, da je Evropo presenetilo stališče prebivalcev Severne Afrike, da njihovi voditelji nimajo več nobene legitimnosti, saj so bili tudi posli s članicami EU tisti, ki so takšne režime v očeh Evrope legitimizirali.
Naravnost skozi slovensko, pa tudi evropsko, načelnost je videl Boris.