Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pomračeni San Marino (1752 bralcev)
Petek, 25. 2. 2011
Francii



Pomračeni San Marino

Odpravili smo se za Bežigrad skozi obroč tajkunskega Mercatorja, mimo fontanice, do tja, kjer se je neka oštarija nekoč imenovala San Marino. Nekoliko obotavljaje smo stali pred vrati, saj, razen na tendi, ni bilo nikjer več napisa San Marino.

Po vrtenju vratov in samopreizpraševanju, ako smo prav prišli, smo vstopili in še vedno nekoliko nejeverni vprašali, ali se da kaj použiti tudi na račun državne subvencije. Zanimalo nas je tudi, kaj nam imajo sploh ponuditi?

Gostinec nam je zrecitiral tri ponudbe za kosilo, zraven pa prinesel še jedilni list, na katerem so se znašle klasične zadeve, kot so pice, dunajski šnicli ter njim podobne zadeve. Kot zanimivost, se je tam znašel tudi prebranec, ki ga ponujajo z nekakšno klobaso. Kakšne vrste je bila, smo samo od daleč opazovali pri sojedcu.

Odločili smo se tako, da ne bomo preizkušali testa za pice ter vloženih pelatov, temveč se bomo osredotočili na kosilce. Odločili smo se za ocvrtega piščanca, ki se mu je priložil še povprečno pražen krompir.

Najprej nas je doletela zdrobova juha. Njena tekstura je bila, milo rečeno, gosta. V njej pa je, poleg množice zdroba, tu in tam plaval še kakšen opilek korenčka ter jajčni vlivanci. Po pol tekoči juhi je sledila pavza. Ta je nekaj časa trajala pa še malo trajala in na koncu je bilo postreženo kosilo.

Na krožniku se je znašala kepica praženega krompirja ter trije kosi različnih delov piščanca. Če so bili rezervni ali ne, tega ne vemo, vendar smo jih, skupaj s pohanim ovojem, obrali do kosti. Ob tem so nam, da grlo ne bi bilo preveč suho, brez posebnega naročila dostavili tudi vodo.

Ob juhi in glavni jedi nam je pripadla tudi solata. Ta je svoje obličje našla v zeleni obliki. Bila je rahlo začinjena z verjetno sončničnim oljem ter vinskim kisom. Dosoliti je ni bilo potrebno, kar je lahko dvorezen meč pri tistih, ki varčujejo s soljo. Kot že omenjeno, bila je zelena in ker nam v še zmeraj zimskih časih primanjkuje vitaminov, smo jo kljub vsemu prežvečili.

Kot sladico so nam v San Marinu ponudili verjetno v kakšni trgovini kupljen vafelj, polnjen z lešnikovim polnilom. Seveda je bil zapakiran v plastično embalažo in s tem skrbel, da slučajno ne bi propadla petro-kemična industrija.

Kar je ugodno, je cena bona oz. doplačila. Za kosilo z juho, glavno jedjo in sladico boste odšteli 2,26 evra. Verjetno je ob Bežigrajski ponudbi restavracij relativno ugodna tudi lokacija, če že ravno živite kje v bližini.

Bodi dovolj do naslednjega glodanja.

Prebavljal je Francii.

 



Komentarji
komentiraj >>