Tudi tokratna edicija Gibanice – festivala slovenskega sodobnega plesa – je bila obilna, čeprav nekoliko manj kalorična kot pred dvema letoma. Število izbranih predstav se je namreč iz dvajsetih zmanjšalo na štirinajst. Zmanjšala pa se ni njihova raznolikost, tudi kvalitativna raven je ostala na primerljivem nivoju.
Selekcija predstav je ustvarila barvito paleto predstav, katere raznorodnost smo detektirali v formi, žanru, obliki, vsebini in produkcijskemu ozadju. Vprašali smo se, kaj je bil ključ pri izboru predstav? Kakšne kriterije so si postavili tokratni selektorji? Prav tako pa nas je obsedalo vprašanje, v katero smer se Gibanica razvija, kaj nam želi sporočiti, razen nekakšnega strokovnega, a kljub temu zelo subjektivno obarvanega prereza produkcij, nastalih v zadnjih dveh letih.
Od »rojstva« Gibanice leta 2003 je le-ta prešla razvojno pot, utrdila mednarodno prepoznavnost, vzgojila si je domače občinstvo. Zamenjava »skrbnika« pred dvema letoma tako, hvala bogu, festivalu ni prinesla drastičnih sprememb. Gibanica je ostala, vsaj na površini, strukturno in programsko takšna, kot smo jo poznali pred leti.
Društvo za sodobni ples, kot krovna organizacija, in njen veččlanski umetniški odbor, v sestavi Roka Vevarja, Gorana Bogdanovskega, Tamare Bračič Vidmar in Alme R. Selimović je na razpravi z naslovom Mreže sodobnega plesa napovedal nekatere spremembe, o katerih premišljujejo v bližnji prihodnosti in hkrati poudaril, da bodo poslanstvo in namen festivala ohranili. Gibanica bo tako še naprej v središče postavljala tuje selektorje in festivalske programerje in tako bolj kot reflektiranje stanja sodobnega plesa v Sloveniji svojo pozornost usmerila v promocijo slovenske ustvarjalnosti.
Ob letošnji gibanici je vzniknilo kar nekaj vprašanj. Začnimo s poimenovanjem oziroma natančneje drugim delom poimenovanja festivala – FESTIVAL SLOVENSKEGA SODOBNEGA PLESA. Je danes glede na raznolikost in disperzijo zvrsti, njihovo izmuzljivost, še smiselno govoriti o plesu? Ali ne bi bilo morda potrebno premisliti o novem poimenovanju, ki bi raje kot ozko oznako ples uporabilo nadpomenko »sodobna scenska produkcija«? Že selekcija predstav, umeščena v izbor letošnje gibanice, namreč pokaže vprašljivost pojmovanja plesnega.
Vprašanje izbora in prijav namreč preizprašuje premeščanje avtorskih pozicij, ki sebe v najavah eksplicitno predstavljajo kot gledališke, eksperimentalno performativne ipd. Ker je sodba o tem, kaj ples je in kaj ni, stvar več dni trajajoče razprave, se selektorji tej nevralgični točki elegantno izognejo tako, da v kataloških opisih opredelitev žanra izpustijo.
Žanrska in avtorska barvitost obsega med drugim različne performanse, med katerimi je tudi multimedijski performans Zamrznjene podobe, plesni omnibus 10 minut in edukacijske produkcije, oziroma tiste predstave, ki so vzniknile iz izobraževalnega procesa. Dodajmo še site specific projekta Zelena luč in Plesoči grafiti ter Spomnik G in Tam daleč stran, ki sta na preseku plesnega in gledališkega, in pod katera se ne podpisujejo koreografi, temveč gledališki režiserji, performerji in igralci.
Na tem mestu ne moremo mimo vprašanja, ZAKAJ IZBOR, KOT SMO GA VIDELI, ZAKAJ PRAV TE PREDSTAVE? Če omenjenemu dodamo še poudarek, ki ga prebiramo iz selektorske utemeljitve, da so v selekcijo umestili mlajše, manj poznane avtorje ali pa bolj alternativne predstave, je vprašanje ZAKAJ še toliko bolj na mestu. Namreč v izboru potemtakem pogrešamo predstave, ki jih podpisujejo ustvarjalci najmlajše generacije - pri čemer ciljamo na kar nekaj zanimivih imen, ki so se predstavila tudi na dogodku Gibanica pred gibanico - kot tudi tiste resnično »alter«, ki so nastale izven Ljubljane.
Seveda, izbor je stvar selekcije, selekcija pa sestava oziroma kompromis treh subjektivnih selektorskih pogledov in kot tak je povsem legitimen. Želeli pa bi bolj jasen kuratorski kredo, ki ga iz nagovora selektorjev ni bilo moč prepoznati. Gibanica brez njega izzveni kot skupek plasti, materialov, okusov, formatov, ki se med seboj prepletajo, spajajo in plastijo v gibanico. In tako, precej surovo, jo prepuščajo gledalcu oziroma tujim programerjem.
Kako učinkovite so bile sestavine in kako smo se z njimi nasitili, če sploh, bomo ugotavljali kasneje. V prihodnjem letu, ko bodo, upajmo, naše predstave umeščene v mednarodne programe. Nikdar pa ne bomo izvedeli, katera predstava je po mnenju selektorjev in komisije najslajša. Nagrada, ki je v preteklih edicijah imela simboličen pomen potrditve, pod okriljem nove ekipe, umanjka. Izbor je prepuščen publiki, njena strokovnost pa je, kot vemo, vprašljiva.
Ali scena potrebuje večjo kohezivnost, zagotovljeno z načelom enakosti in enakovrednosti? Pozabite! Scena bi iz pestrosti ponudbe zapadla v še večje povprečje, zlila bi se s prvimi opazkami letošnjega selektorja Blaža Lukana. Citiramo: »Majhne produkcije z majhnim dometom. Slabo zastavljene in razvite ideje. Še plesna tehnika, povsem neopazna, na prvi pogled 'nadgrajena' s performersko interpretacijo ali zgolj 'prezenco', v resnici pa zasilna, slabo učinkovita. Ideje: kje so? …”
Kot ugotavlja Lukan, bi seveda bili krivični, če bi omenjeno pripisali letošnjemu naboru, saj smo znotraj množice nastalega videli tudi kakovostne predstave, pod katere pa žal niso podpisani »novinci«, temveč jih podpisujejo avtorji, ki so bili izbrani tudi v preteklih Gibanicah.
Gibanica je vsekakor pomemben in odmeven festival, kar dokazujejo: polne dvorane, potešeni zamudniki, priložnost za novince, da svoje delo predstavijo tudi tujim selektorjem, potrditev pomena edukacijskih modelov kot načina za izgradnjo novih kolektivov, vznika sodelovanj in izmenjave pogledov med generacijami. Prelomni trenutek je nastopil z razglasitvijo dolgo pričakovane Institucionalizacije plesa, zagonom mreže za sodobni ples, ki potrjujejo, da je sodobni slovenski ples živ organizem, ki ga je potrebno negovati in razvijati.
Več jabolk in manj orehov si je zaželela Jasmina Založnik.
Komentarji
komentiraj >>