NOCTIFERIA, BREEDLOCK, CONVULSIVE, 25. 2. 2011; KUD France Prešeren, Ljubljana

* Petkov večer je bil mrzel, ledeno mrzel in mračen. Nalašč za nastop slovenske najbolj znane ekstremne metal zasedbe Noctiferia, ki je zbranemu metalskemu življu predstavila tako zadnji album Death Culture kot izbor že dolgo ne odigranih komadov, kar je bil večini dejanski razlog, da so prišli podpret njihov nastop.

Noctiferia so od srede devetdesetih vedno sledili svoji poti in se v različnih obdobjih izražali različno, kar pomeni, da si lahko videl njihov nastop leta 1998, leta 2003, leta 2007 ali nekaj dni nazaj in vedno si gledal svež, inovativen pristop, ki je ustrezal duhu časa. To tudi pomeni, da si na koncu nisi mogel reči »Ah, saj sem to že videl davno nazaj tistega leta ...«

Trenutna podoba kvinteta je obogatena ne samo z bogato zvočno kuliso, kar je posledica še enega para tolkal, po katerih se znaša vokalist Gianni in bogate matrike, ki tvori tisto več kot potrebno »evil« atmosfero, ki tako čudovito označi Noctiferijine glasbene stvaritve in nastope; obogatena je tudi z dodatno kitaro in popolnoma dinamičnim nastopom vseh članov, med katerimi dominira prej omenjeni Gianni Poposki. V petek pa smo videli tudi bend, ki se je več kot desetletje uril na evropskih odrih, nazadnje decembra lani, ko so požigali Evropo skupaj z Melechesh in Svartcrown. Nismo pa jih videli samih, saj so koncert obogatili še z dvema predskupinama.

Koncert so otvorili primorski deathcore oz. melodic death metal mladeniči Convulsive, ki za razliko od kakšnih Before The Murder znajo delati dinamične pesmi in ki za razliko od kakšnega drugega domačega deathcore benda znajo postreči z močno in agresivno glasbeno podobo. Kvintet je tako napadel oder z vižami, ki so spominjale na At The Gates in The Black Dahlia Murder - ki sta, ko smo že pri tem, nekako najbolj znani referenci v žanru -, pri tem pa jim ni težave povzročala niti komunikacija s publiko niti sama publika, ki je bila vseh starosti in subkulturnih barv, a je vidno bolj kot ne zgolj stala tam. Convulsive najbolj izstopajo po dobrem vokalistu in precej močnih kitarskih linijah, ki se žal še vedno ne morejo izogniti klišejem, a jih zato rešuje res močna ritem sekcija. Vsekakor pa gre za bend, ki več kot obeta.

Pravo presenečenje so bili Breedlock, ki so zvočno popolnoma izstopali z glasbo, ki je spominjala na nekakšen miks izstopajočih crossover norcev Vision Of Disorder in Biohazard, malce se je našlo seveda tudi Korn in Rage Against The Machine, a so za razliko bolj konsistentni pri vzdrževanju glasbene identitete, hkrati pa so eni redkih, ki v oblikovanju svoje zvočne podobe niso posegli po semplih, repanju in podobnih zadevah, ki jih recimo najdemo pri C. R. A. S. H., Wet Bed ali Cancel. Kvintet je predvsem z dinamičnim bobnom, masivnim kitarskim zidom in vokalom brez primere očaral vse prisotne, v večini pa so predstavili komade s prvenca Every Man For Himself. Odlično v vseh pogledih, edini minus je žal prekratek nastop!

Pol ure dolga pavza in že so oder zasegli glasniki kulture smrti, Noctiferia, ki jih lahko označimo kot ljudi, ki nikoli ne ostajajo v poziciji udobja in preverjenega, ampak vedno rinejo naprej. Od izida njihove zadnje plošče Death Culture sem si zasedbo v živo ogledal že štirikrat, a so me spet uspeli presenetiti.

Največje presenečenje ni bilo samo v obliki komadov, ki jih Noctiferia niso igrali že od 2004 in so se s tem ponovno vrnili k vrhunski plošči Per Aspera in precej nenavadni naslednici Slovenska Morbida, ampak predvsem v dejstvu, da je pevec Gianni aktivno prevzel vlogo tolkalca, kar ga pa sploh ni oviralo pri podajanju besedil. Resda je njegovo preseljevanje od centralnega mikrofona k setu tolkal in nazaj sčasoma postalo predvidljivo, a je bilo vseeno zanimivo videti, kako so nadgradili t. i. »tribal vložek«, ki so ga začeli aktivno uporabljati decembra predlani. A to še ni bilo vse.

Noctiferia so nas popeljali v svet nove plošče Death Culture, s katere so predstavili skorajda vse komade, hkrati pa so si vzeli čas za obisk albuma Per Aspera, s katerega so poleg hita Fond Of Lies igrali dragulje tipa Grief To Master ali God's Debris, dotaknili pa so se tudi mračne industrialne stvaritve Slovenska Morbida, kjer je pri dveh komadih izstopala masivna kitarska podoba. Če k temu prištejemo še monolitno podobo basista Uroša in skorajda človeško nemogoče igranje bobnarja Matjaža, so Noctiferia ponudili res vrhunski nastop.

Nastop za čuda ni trajal predolgo, ni bil monoton, kar se je odražalo predvsem v aktivnem odnosu publike in vidnem navdušenju benda, je pa bil glasen. Oziroma bil je PREGLASEN! Po eni strani je glasnost dala več kot očitno dinamiko celotnemu bendu, a hkrati je sčasoma ubila atmosfero, ki sta jo ustvarjali matrika in Giannijev set tolkal. Kar je bilo res škoda! Tako močan zvok je verjetno najbolj primeren za dvorano tipa Kino Šiška, kjer boste lahko Noctiferijo slišali čez 4 dni na festivalu Tresk. Nastop verjetno ne bo isti, a upam, da bo tokrat glasnost bendu v prid in ne v pogubo.

Kulturo smrti sem okusil Ivan Cepanec- Tegla.