Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Venetian Snares!!! (2127 bralcev)
Četrtek, 3. 3. 2011
goran



VENETIAN SNARES, 2. 3. 2011; Channel 0- Metelkova mesto, Ljubljana

* Dolgo so ga lovili in naposled ujeli. Lovil je Channel Zero, ujet pa je bil Aaron Funk alias Venetian Snares, že slabo desetletje bržčas kanadski mentalnež številka ena. In zdaj tisto večno vprašanje; »bi bilo kaj drugače, če bi nas Funk obiskal kakšnih pet let prej, ko je bil na vrhuncu svoje popularnosti?«. Da in ne. Mogoče bi se še nekoliko bolj naslajali v ekskluzivnosti takega dogodka, skozi prizmo samega koncerta pa Funk še vedno počne skoraj natanko to, kar je počel pred petimi leti. Povoda za to, da bi kar koli spreminjal, pravzaprav niti nima. V tem, kar počne, pač nima prave konkurence, kaj narekuje aktualnost njegove glasbe - pa tudi glasbe v obče -, pa je že tema za kakšno drugo priložnost. Morda je njegova glasba po številnih ploščah nekoliko manj sveža kot je bila sredi minulega desetletja, v koncertnem kontekstu pa Funk kljub številnim nastopom ostaja v enako prepričljivi formi kot v svojih začetkih.

Na vprašanje, kaj se dogaja s Funkovo popularnostjo, je pravzaprav težko odgovoriti. O njem se gotovo govori manj kot v preteklosti, toda po dobrem desetletju ustvarjanja se mu je zdaj oziroma že pred časom uspelo afirmirati v skupinici najzanimivejših elektronskih kreativcev. Tistih, ki se elektronskih muzik lotevajo drzneje, in v Funkovem primeru predvsem bolj ekstremno. V prvi polovici prejšnjega desetletja je pogojno sodil v sredino ustvarjalcev breakcora, po obsegu razmeroma majhnega elektronskega žanra, ki je umetnost lomljenja ritmov popeljal v nov ekstrem. A ni ostal le pri breakcoru. Za njegovo temačno, intenzivno glasbo so ponoreli tudi privrženci IDM-ovskih ekscentričnosti, ki so Funka okitili s kultnim statusom. Bržkone pritiče zahvala tu tudi Aphex Twinu, ki je takrat svoje sete rad zaključeval prav s Funkovimi mentalizmi. Še več, na čislanem festivalu ATP leta 2003 je bil v ospredje kot ključni trenutek potisnjen prav »dvoboj« med veteranom Aphex Twinom in vzhajajočo zvezdo Venetianom Snaresom. Vse od takrat se zdi, da je slednji ostal nekje na isti poziciji, medtem ko Aphex Twin v zadnjih letih nastopa skoraj izključno le še na velikih dogodkih. No, tudi Funk pridno beleži nastope na eminentnih festivalih elektronske glasbe, obenem pa še vedno najde čas tudi za manjše koncerte, kar potrjuje tudi njegov včerajšnji nastop v Channel Zeru.

Pogled na z dvema predvajalnikoma zgoščenk in mešalko opremljenega Funka povprečnemu ljubitelju koncertne elektronske glasbe najbrž ni vzbujal optimizma. Bodisi zaradi nostalgičnih vzgibov bodisi zaradi povsem tehničnih, »rokovalnih« atributov klasičnih gramofonov v primerjavi s CD-predvajalniki. Verjetno ni trajalo dolgo, da je Funk tem skeptikom dokazal, da so CD-predvajalniki lahko nadvse uporabno koncertno orodje in ob pravilni uporabi omogočajo marsikateri trik. Funk v tem izkoriščanju potenciala sodobnih predvajalnikov naravnost blesti. Z njimi dela zanke, scratcha, dviguje in spušča hitrost, obenem pa je kljub navidezni zmešnjavi še izjemno precizen v spajanju skladb. Njegovo hektično, surovo dvigovanje in spuščanje kanalov pa kakopak le še potencira intenzivnost že tako brutalne glasbe.

Tokrat je izbor osredinil predvsem v recentnem materialu, ki skozi Funkovo intenzivno manipulacijo sicer dobi povsem svežo, novo podobo, se pa v njem ves čas pojavljajo prepoznavni motivi. Set je za njegove standarde začel presenetljivo lahkotno, z udarnimi lomljenimi ritmi na sledi jungla, nadaljeval pa je še z dvema biseroma britanske klubske glasbe: s hardcorom in celo okisanimi repetitivnimi plesnimi ritmi, iztrganimi iz najbolj burnega acid house obdobja. Pogled na ves čas v istem štiričetrtinskem taktu migajočega Funka pritrjuje razmišljanju, da ogrodje seta pravzaprav sloni na klasičnem klubskem ritmu, vendar pa znotraj njega bitko bije še kopica nestandardnih elektronskih ritmov. To pa je bila zahtevna preizkušnja za plesalce, ki so po začetnem, udarnem sunku potrebovali kar nekaj časa, da so ujeli vsak svoj ritem. Sicer imenitno razpoloženje v napolnjenem Channel Zeru je zato vrhunec začelo dosegati šele v drugi polovici uro in pol dolgega Funkovega seta.

Čeprav smo se nekateri že malce naveličali albumov Venetiana Snaresa, pa je s svojim premiernim slovenskim koncertom včeraj dokazal, da še vedno sodi med tiste najzanimivejše koncertne elektronske ustvarjalce. Verjetno ne bi bili daleč od resnice, če bi trdili, da na njegovih koncertih dobimo ta čas najpopolnejšo podobo tistega najbolj razburljivega, rejverskega obdobja na Otoku. Seveda preoblečeno v sodobnega, zvočno in ritmično še mnogo bolj ekstravagantnega naslednika.

Na včerajšnjem koncertu Venetiana Snaresa v Channel Zeru se je po letu 2003 kolcalo Goranu Kompošu.


Komentarji
komentiraj >>