Pred dvema tednoma je bil objavljen ekonomski pregled OECD za Slovenijo v letu 2011, ki je med drugim vseboval tudi nasvete o racionalizaciji financiranja slovenskega šolstva. Rezultati mednarodnih primerjalnih raziskav namreč kažejo, da se Slovenija ne more pohvaliti, da je po povprečju bistrosti otrok v samem vrhu, kljub finančni porabi, primerljivi z uspešnejšimi državami. In to nas žalosti. Od kod ta velika žalost? Verjetno bi jo lahko povezali tudi z našim slavnim kulturnim sindromom.

Ko pride do najrazličnejših lestvic priljubljenosti, nismo nikjer pretirano dobri. V večini resnih panog se niti ne moremo meriti z drugimi, ampak kultura, kultura je pa tisto polje, kjer smo doma. Podobno je tudi s sorodnima poljema izobrazbe in športa. Tako kot se obesimo na vsako »našo« medaljo, smo izredno ponosni na dejstvo, da so naši otroci, če poenostavim, eni izmed najbolj bistrih. Pardon, smo bili ponosni na to dejstvo. Kot se je izkazalo z raziskavo OECD, smo zdaj samo še bedno povprečni ali pa celo podpovprečni.

Pa se vrnimo k okrogli mizi. V presenetljivo polni dvorani Kluba Cankarjevega doma so na povabilo Dnevnika o šolstvu debatirali trije gostje iz različnih državnih komisij in ustanov, ki se ukvarjajo z nacionalnimi preizkusi, učbeniki in podobnim. Igor Lukšič, Minister za šolstvo in šport, je bil verjetno razlog za prisotnost mnogih poslušalcev, kasneje v večeru pa tudi tarča njihovega negodovanja.

Za glas ljudstva je poskrbela srednješolska profesorica matematike Marta Zabret. S populističnimi izjavami, šaljivim zbadanjem ministra in »common sense« razumevanjem tematike, se je že na začetku prikupila večinoma pedagoškemu občinstvu, ki ji je na kmalu že ob vsaki repliki želelo podeliti aplavz. Je pa vmes podala kar nekaj zanimivih opažanj, zakaj je stanje v izobraževanju takšno kot je.

Kaj točno je zakrivilo te slabe rezultate? Tega vprašanja se včeraj na okrogli mizi ni nihče resneje lotil. Minister Lukšič je sicer prepričan, da je problem slovenskega šolstva pač odraz splošne klime v državi.

Na drugi strani ima Janez Bečaj drugačen pogled na kontekst teh ambicij:

Namesto da bi se spraševali, kaj je vzrok za to, so bili z nekaj izjemami prepričani, da je potrebno spremeniti učne načrte, pa bo vse zopet lepo in prav. Nove učne načrte so pripravili že v prejšnji vladi, vendar jih minister Lukšič ob nastopu svojega mandata ni potrdil zaradi domnevne neskladnosti z zakonom. Po ponovni dveletni obravnavi in ponovnem krčenju njihovega obsega, so ti načrti pripravljeni, da to jesen stopijo v veljavo. Janez Mežan o tem procesu priprave:

Janez Justin je povedal še več o stanju učnih načrtov, ki so jih dobili v ponovno obravnavo:

Na koncu je bilo nekaj govora tudi o razlikah med rezultati otrok po regijah, kjer se je posebej izpostavilo konstantnost slabših rezultatov Pomurja. Bečaj je ponudil razlago:

Vzrokov za to, da tudi ta šolski sistem očitno ne prinaša želenih rezultatov, je verjetno več in so verjetno res povezani s splošno klimo v državi. Bad karma. Zavijanje našega podmladka v vato in pretirana skrb za to, da se ne bo preveč naprezal, sta pokazala svoje čare. Nikomur ni treba nič več in vse mora biti samo še zabavno.

Pogovoru za okroglo mizo je prisluškovala Maja.