Petek, 4. 3. 2011
jizah
* Up newyorškega rapa, ki so ga nekateri označili tudi kot rešitelja v svetu vse manj vplivnega in produktivnega newyorškega hiphopa, Saigon, je končno izdal svoj prvenec. Od njegovih bravuroznih mixtapov do prvenca je minila trnova pot, saj je imel fant svoj album pripravljen že leta 2006, a se je stvar zalomila. Podpis pogodbe z multinacionalko Atlantic ga je oviral, do izdaje albuma pa nikakor ni prišlo, saj se je izid nenehno zamikal. Po nekajletnem sporu mu je uspelo svoje posnetke obdržati zase in album izdati pri drugi založbi, a je vse rogoviljenje okrog albuma in njegovo nenehno čakanje na njem pustilo močan pečat.
V vmesnem obdobju je namreč Saigon že javno oznanil svoj odhod iz sveta hiphopa, se nato vrnil, zakopal nekaj bojnih sekir in več kot pet let po prvotnem datumu izdal album „The Greatest Story Never Told“, oplemeniten s produkcijo enega od hiphoperskih „wunderkidov“ Justa Blazea.
Mixtape veteran nam na albumu ponuja paleto različnih tematik, bolj kot ne povezanih z zavednim pogledom na stanje malega človeka v New Yorku. V nasprotju z velikimi zvezdami sodobnega hiphopa fant očitno ni pozabil, od kod izvira, in ga zgodbe velikih ljudi ne zanimajo kaj prida, ravno zato so nekateri menili, da naj bi Saigon New Yorku povrnil prvoten raperski sijaj. V smislu prezentacije ga zanima obrobje, ulična sivina in ne intelektualnost, zato tudi ne briljira pri besednem zakladu, saj hoče ostati zvest ljudem, ki so mu blizu.
Do besedil pristopa dokaj analitično, strastno in v stilu uličnega pridigarja, ki ne moralizira, a konstantno opozarja na probleme sodobnega New Yorka. Tematski nabor je zelo pester, saj se prestavlja od spodbujanja mladine k boljšemu življenju do povsem mračnih uličnih zgodb drog in nasilja. Odkrito napada tamkajšnje pastorje in cerkev, se postavi na stran mater samohranilk, mladenke, ki zaradi preživetja sebe in otroka pleše v strip klubu, njen mož pa prislužen denar zapravlja za droge, se bori proti brezupu, na drugi strani pa ima marsikaj za povedati tudi o modernem zaporniškem ter industrijskem suženjstvu. Opozarjanje na nevarnost kriminalnega življenja poskuša blažiti z zabavnostjo zgodb, a mu to večkrat ne uspe, saj nekatere stvari odrapa kar preveč emotivno. Večina zgodb se kajpak nanaša na njegova davno preminula najstniška leta, ko se je kot mnogi preživljal z različnimi nečednimi posli, a tovrstnega življenja ne postavlja v ospredje.
Dokaj efektivno podajanje besedil pa presežek išče v boljšem delu plošče, ki prihaja s strani njegovega producenta Justa Blazea, ki svojo produkcijsko palčko iz rok spusti le dvakrat. Takrat na njegovo mesto vstopita Kanye West in Dj Corbett, ki konsistentnosti albuma le škodujeta. Justova sposobnost, da spozna prednosti klepetača, je v tem primeru še enkrat več stopila na površje, saj brutalnejše izpade Saigona umiri z bolj umirjenimi podlagami, srce parajočim trenutkom pa doda nekaj ostrine. V osnovi gre produkcijsko za na vzorcih sloneč boom bap hiphop z močno poudarjenimi, udarnimi bobnimi in močno Blazeovo orkestracijo. Samplanje je izjemno precizno, a hkrati preprosto, brez odvečnega okrasja, z žmohtnim dodajanjem blagozvočnih ali udarnih klavirskih vložkov, občasnih kitarskih eskapad, pospešenih soul vzorcev in igrive organskosti. Presenečenje morda sledi le v precej veliko odpetih refrenih, ki pa presenetljivo niso moteči.
Saigon ni tipičen predstavnik ulično-zavednega, socialnega rapa, saj od njega večkrat odstopi in predvsem ne glorificira ustaljenih uličnih praks, temveč opozarja na njihovo dolgoročno zmoto. Njegov problem pa se pojavi, ko stopi na spolzka tla, odide izven svojih običajnih tematskih sklopov in poskuša povedati nekaj drugega, saj večkrat izpade banalen in predvsem odvečen, a se je morda ravno zato oborožil z grmado močnih raperskih imen, ki določenim tematikam dodajo svoj pečat. Taki so recimo izjemni Q-Tip, newyorški raperski kralj Jay-Z, prvi glas The Rootsov Black Thought, Bun B, Devin the Dude, ki se sicer pojavi le v refrenu, pa tudi Swizz Beats. Na drugi strani pa so v času, ko pevski refreni raperskim glavam kravžljajo živce, tokrat Faith Evans, Marsha Ambrosius in Raheem DeVaughn svoje delo opravili več kot spodobno in kompozicijam dodali svojo noto.
Boljši del albuma je vsekakor produkcijski del, raper in producent se uspešno zlijeta v skupno celoto, večkrat pa s svojim pogledom na svet Saigon verjetno preseneti tudi predstavnice nežnejšega spola. Album ni v ničemer prelomen, radikalen ali kreativen in ne dosega statusa kar 5 let pričakovane plošče, je pa vsekakor prijetno poslušljiv prvenec, ki potrebuje še precej nadgradnje v smislu vedenja, do kod tematike Saigon presega in kod jim ni več kos. No, pa tudi dodajanje dveh producentov, ki poslušalca nekako vržeta iz tira, ni ravno dejstvo, nad katerim bi se navdušil, a album vsekakor pušča prostor za nadgradnjo, dokler ne pomislimo, da je bil že tako ali tako v delu šest, sedem ali celo več let. Za prihodnjič vsekakor pričakujem kako odvečno kompozicijo manj, saj je album s svojo 80-minutno dolžino precej predolg.
pripravil Marko Godnjavec- Jizah
Komentarji
komentiraj >>