Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
O VSEH KRITJIH TRDE VALUTE (2955 bralcev)
Ponedeljek, 7. 3. 2011
Luka T.



Oddaja v celoti:

Leta 1944, ko je že postalo jasno, kdo je zmagovalec druge svetovne vojne, so se zavezniki sestali na konferenci v Bretton-Woodsu in dosegli zgodovinski dogovor o ureditvi povojnega finančnega sveta. Dolar je zaradi ameriške gospodarske moči in njihovih zalog zlatih rezerv postal referenčni tečaj, po katerem so se usmerjale vse valute svobodnega sveta. Kot polog za svoje dolarje so Američani nudili kritje v zlatu, zato so centralne banke ostalih držav nanje gledale kot na enakovredne zlatim palicam. Kritje v zlatu sicer ni bilo izpostavljeno svobodnemu trgu - ameriški ali državljani drugih držav svojih dolarjev niso mogli menjati za zlato, kot je bilo običajno pred drugo svetovno vojno. Menjava je bila mogoča le na državni ravni.

Na agendi Bretton-Woodsa sta bila dva tehnično sorodna predloga. Za razlago smo poklicali Mojmirja Mraka, profesorja ekonomije na ekonomski fakulteti:



Oba predloga sta predvidevala valuto krito v zlatu, vendar je predlog makroekonomista Johna Maynarda Keynesa predvideval svetovno centralno banko, v kateri bi vpletene strani imele svojo predstavništvo in svoj glas. Ameriški predlog pa je po drugi strani pravico do izdaje globalnega denarja pridržal za centralno banko, ki odgovarja le ameriškim oblastem. Mrak to pojasnjuje takole:



To je bil seveda čas vietnamske vojne, ki so jo Združene države financirale tudi s tiskanjem novega denarja. Inflacija dolarja je zaskrbela Nemčijo in Francijo, ki sta za dolarje vse glasneje zahtevali obljubljena izplačila v zlatu. 'Pretiran privilegij', kot je status ameriškega dolarja opredelil povojni francoski predsednik Charles de Gaulle, naj bi leta 1958 botroval tudi izstopu Francije iz zveze NATO. Po nekaterih neuradnih podatkih naj bi tedanja ameriška diplomacija svojim zaveznikom grozila z odtegovanjem jedrskega dežnika, če ne bi spoštovali obveznosti iz Bretton-Woodsa.

Neodgovorno tiskanje ameriški dolarjev je kmalu pripeljalo tudi do uradnega konca omenjenega dogovora. Ameriški predsednik Richard Nixon je leta 1971 preklical konvertibilnost dolarja v zlato. Države izvoznice nafte OPEC so zaradi posledične inflacije dolarja začele izgubljati dobiček. Zato so leta 1973 na internih pogovorih začele razmišljati o ocenjevanju nafte v košarici trinajstih svetovnih valut.

Takšen razplet bi resno načel hegemonijo ameriškega dolarja, zato se je zagnala ameriška diplomacija, ki je začela navezovati stike s Savdsko dinastijo. Več o tem nam pove Američan William Clark, informacijski analitik in avtor knjige 'Zarota petrodolarjev'. Pojasnjuje, kako je na nov koncept dolarja vplival Henry Kissinger, tedaj ameriški zunanji minister, ki je k Savdijcem poslal svojega zakladnika:



Zaradi velikih zalog nafte je Savdska Arabija lahko vplivala na ceno nafte na svetovnih trgih, ostale članice OPECa pa prisilila v zavezanost ameriškemu dolarju. Američani so se s Savdijci dogovarjali bilateralno, svojim zaveznikom v Evropi in Japonski pa zagotavljali, da ti pogovori sicer potekajo, vendar njihov cilj ni oceniti nafto v dolarjih.

Zgodovina seveda potrjuje uspešnost pogovorov, zato poglejmo kako ta finančni aikido deluje v praksi - recimo na primeru Japonske. Če želi ta kupovati nafto na svetovnem trgu, mora zanjo ponuditi ameriške dolarje. Te dobi s prodajo svojih avtomobilov na ameriškem trgu in zanje kupi nafto. S stališča ameriške vlade pa je Japonska prisiljena v morebitni trgovinski primanjkljaj, saj v zameno ne dobi zlata ampak le papirnate dolarje. V najboljšem primeru se lahko le trudi, da zmanjša primanjkljaj v blagovni menjavi. Ameriški finančni čarovniki tako dobijo nekaj za nič od uvoznic nafte, svoje dolgove pri izvoznicah pa prav tako krijejo s prazno obljubo kreditnega denarja. Izvoznice in uvoznice lahko svobodno trgujejo med seboj, vendar morajo pri tem uporabiti ameriške dolarje, s čimer le-tem hkrati dajejo legitimnost in vrednost, saj jih jemljejo iz notranjega ameriškega trga, kar ameriškim oblastem omogoča, da jih natisnejo še več, ne da bi s tem tvegali notranjo inflacijo. Poslušajmo, kako to pojasni Mrak:



Ameriški dolarji so tako postali kriti v nafti oziroma črnem zlatu, zato so se tudi začeli imenovati petrodolarji. Združene države so sedaj morale poskrbeti le, da nihče ne odstopa od finančnega sistema, ki so ga zasnovali za svet. Med prvimi je leta 2000 to storil Sadam Hussein, ki je v sklopu programa 'nafta za hrano' iraško nafto začel prodajati za evre. Anomalijo je leta 2003 odpravila ameriška okupacija.

Vrnimo se k agendi Bretton-Woodsa, kjer sta se na mizi znašla le dva tehnično podobna predloga povojne finančne ureditve. Idejni oče obeh je bil omenjen aristokratski ekonomist John Maynard Keynes. Ta je osebno zastopal evropski predlog, ki je bil zasnovan multilateralno s svetovno centralno banko. Nasproti mu je stal ameriški, ki je pravico do proizvodnje globalnega denarja pridržal ameriški centralni banki. K pogajalski mizi niso povabili idej tedaj zelo aktualne avstrijske šole ekonomije, ki je bila medtem izrinjena tudi iz glavne struje znanstvene ekonomije. Poslušajmo, kako našo dilemo opiše Joseph Salerno, sodobni ekonomist avstrijske šole:



Predsedujoči ameriški centralni banki, Ben Bernanke, je nedavno moral odgovarjati na neprijetna vprašanja, ali obstaja povezava med radodarnima paketoma kvantitativnega lajšanja in vstajami v arabskem svetu. Ljudje, ki večji del svojega dohodka namenijo hrani, inflacijo tudi najprej občutijo. Ameriška hegemonija je zato postavljena v neprijeten položaj. Svoje finančne strukture rešuje s tiskanjem novega denarja – svojega poslednjega izvoznega artikla, s tem pa podpihuje ljudske vstaje proti svojim marionetnim režimom na čelu izvoznic nafte. Padec Savdske dinastije bo zagotovo premešal geopolitične karte.

Na obzorju pa se medtem riše nov gospodar. Kitajska je novembra z Rusijo vzpostavila bilateralne trgovinske odnose, v katerih sta obe državi opustili ameriški dolar. Podobno potezo je konec februarja potegnila tudi v trgovini z Indijo, ki bo odslej potekala v juanih. Kitajski izvozniki v dolarju ne vidijo več trdne valute, zato za svoje izdelke raje sprejmejo domač denar.

Duhu časa med finančnimi tokovi je sledil Luka T.

POVEZAVE:

"Fear the Boom and Bust" a Hayek vs. Keynes Rap Anthem

The Hidden Hand of American Hegemony (Knjiga v delnem prostem dostopu)



Komentarji
komentiraj >>