Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Umetnost in revolucija (2646 bralcev)
Sreda, 9. 3. 2011
Robert Bobnič



Svojevrstno naključje je hotelo, da je založba Maska prevod dela z naslovom Umetnost & revolucija: umetniški aktivizem v dolgem 20. stoletju avstrijskega filozofa, aktivista in teoretika umetnosti Geralda Rauniga izdala ravno v času, ko se spričo arabske vstaje v javnosti znova restavrira diaboličen pojem revolucije. Čeprav je omenjena knjiga, kakor napeljuje že sam naslov, od dogajanja na mejah prvega sveta karseda oddaljena, pa mu je hkrati tudi neizmerno blizu, saj se pri Raunigu tehtnica bolj kot v smer umetnosti vseskozi nagiba v smer revolucije. Konec koncev bi bil namen dela v celoti izpolnjen, če po dobrih dvestotih straneh na vprašanje, kaj je revolucija, ne bi dobili enoznačnega odgovora.

Tudi zato se vprašanja odnosa med umetnostjo in revolucijo Raunig ne loti na mestu, kjer bi ga glede na obravnavano tematiko pričakovali, temveč na drugačnem, lahko bi celo rekli na drugem terenu. Takole pravi: »Umetniškega aktivizma in aktivistične umetnosti ne preganjajo le represivni državni aparati, zato ker delujeta v območju med umetnostjo in revolucijo, ex post ju potiskajo na obrobje tudi strukturni konservativizmi zgodovinopisja in umetnostne industrije«.

S tem je jasno, da v branje nismo dobili še ene monografije, ki bi preplet umetnosti in revolucije premišljevala na ozadju zgodovinskih avantgard, temveč monografijo, ki s sintagmo »dolgo 20. stoletje« na plano potegne umetniške strategije, kakor so se vzpostavljale znotraj pariške komune, Courbetovega umetnostno-političnega eksperimenta, nemškega literarnega aktivizma v 20. letih 20. stoletja, moskovskega Prvega delavskega gledališča, situacionizma, dunajskega akcionizma, VolxTheaterKarawane in sodobnih alterglobalizacijskih praks.

Vendar pa avtorju ne gre preprosto za to, da bi izkopal v kanonu umetnostne zgodovine prezrte arhive, temveč da bi jih bral z neke druge, nam lastne perspektive, s tem pa izdelal, kot pravi sam, »času ustreznejši pojem revolucije«. V ta namen se posluži Deleuzovega in Guattarijevega konceptualnega aparata, iz katerega v največji meri uporablja pojem stroja, ki mu služi za pojmovanje revolucije kot revolucionarnega stroja. Dasiravno se stroja, kakor nastopa v Deleuzovi in Guattarijevi filozofiji, neposredno dotakne le v opombi številka šestnajst uvodnega poglavja, pa je jasno, da revolucionarni stroj ne meri na klasičen prevzem oblasti, kakor da bi bila oblast skrčena v državnem aparatu, temveč označuje transverzalni preplet mikropolitičnih strategij.

Skratka, revolucija ne v smislu velikega reza, ki v enkratnosti dogodka pomete z oblastjo in vsem, kar sodi zraven, temveč v smislu molekularnih procesov, vselej v sestavljanju in razstavljanju, ki pa se ne gibljejo proti sredini, ampak skoznjo. Z avtorjevimi besedami: »To gibanje prek sredine predvsem pomeni, da ne poteka od ene točke k drugi, iz enega kraljestva v drugega ali iz tostranstva kapitalizma v onstranstvo socializma. Nasprotno, na imanentni ravni revolucionarnega prehoda ni mogoče pokazati nobenega onstran in s tem tudi ne prehoda v socializem ali kam drugam«. Namesto k velikim revolucijam se Raunig raje zateče k pariški komuni, in še to ne k njenemu osrednjemu dogodku, datiranemu na 18. marec 1871, temveč k tistim, ki so mu predhodili in ga prečili.

Sestavni deli revolucionarnega stroja, ki jih avtor po Negriju misli kot trojnost upora, vstaje in konstituirajoče moči, tako niso faze, kjer bi eno sledilo drugemu, temveč le elementi enega in istega izraza. Če zadevo poenostavimo, to pomeni, da udejanjanje upora, ki je po Foucaultu razmerjem moči notranji in ne zunanji, hkrati že ustvarja drugačna razmerja, ki pa so, in to se v aktivističnih krogih rado pozablja, še vedno razmerja moči. Morda pa vendarle manj fiksna in bolj fleksibilna.

Zato je pomembno poudariti, da teorija revolucije, ki jo skozi Deleuzove, Negrijeve, Guattarijeve in Foucaultove uvide gradi Raunig, teži k temu, da razlik ne poenoti v identiteti, na čemer temelji prevladujoča forma političnega predstavništva, temveč da jih vedno znova potrjuje in proizvaja. V končni fazi revolucija nove načine politične organizacije producira na način nenehnega postajanja, linij pobegov in procesov subjektivacije.

Natanko v tem smislu gre razumeti tudi Raunigovo zatekanje k umetnosti oziroma umetniškim strojem, ki pa jih v nasprotju z revolucionarnimi ne razdela v izdatni meri. Še najpomembnejše se zdi poglavje, kjer obračuna s Heglovo teorijo estetike, ki, podprta z dialektičnim okvirom identitete, estetsko reprezentacijo misli kot podobo razlik, »ki ni le utemeljeno kot dogajanje, ko pade zavesa, temveč postane brezpredmetno, ko zapustimo gledališče«. Vse obravnavane umetniške prakse pa se od tod razberejo ravno kot poskus nasprotnega.

V izogib totalnosti, organskosti, molarnosti in transcendenci, čemur je knjiga posvečena od prve do zadnje strani, je tako ključna poanta razmerja med umetnostjo in revolucijo natanko v tem, da sta v razmerju. Popolna pretopitev umetnosti v revolucijo in revolucije v umetnost bi namreč pomenila korak k totalnosti, ki pa je vselej že korak k totalitarnosti. Zavoljo tega Raunig v obravnavi približevanja enega polja k drugemu poudarja številne spodletele poskuse bodisi da gre za Courbeta bodisi dunajski akcionizem, ki pa mu vendarle ne služijo kot prikaz nezmožnosti vzpostavitve razmerja, ampak, nasprotno, kot potencial njegove zmožnosti. Z drugimi besedami: transverzalno prepletanje delov revolucionarnega in delov umetniškega stroja pomeni, da niti umetnost ne postane goli instrument revolucije niti revolucija goli instrument umetnosti.

Na tak način je tudi jasno, da lahko umetnost in revolucijo, če ju ne moremo utopiti ene v drugi, utopimo v tretjem, ki tu nastopa pod pojmom aktivizma. In če kaj, potem se delo Umetnost & revolucija bere kot genealogija aktivizma, na kar tudi jasno nakazuje zaključno poglavje, posvečeno sodobnim alterglobalizacijskim strategijam. Speljava razmerja med umetnostjo in revolucijo oziroma umetnostjo in politiko v aktivizem pa lahko po drugi strani označimo tudi kot zožitev in vsebinsko osiromašitev, saj je vendarle jasno, da za političen učinek neke umetniške prakse ni nujna njena zavestna ali aktivistična usmerjenost.

Navkljub temu pa je treba poudariti, da delo poleg odpiranja številnih neomenjenih tematik in bogatega zgodovinskega pregleda funkcionira predvsem kot prikladna predstavitev ključnih potez, in če ga beremo v kritični maniri, tudi problemov postrukturalistične politične filozofije.

Ob branju knjige je revolucijo netil Robert Bobnič.


Komentarji
komentiraj >>