Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Frank Westerman: Inženirji duše (2827 bralcev)
Četrtek, 10. 3. 2011
Igor Bijuklič



Pri Študentski založbi je v zbirki Koda nedavno tega izšlo delo »Inženirji duše«, ki je obenem tudi prvi slovenski prevod iz Westermanovega potopisnega in esejističnega opusa. Posledično se pod tem zloveščim naslovom ne nahaja kakšna znanstvena študija ali analiza stalinizma, ampak gre za izredno domiselno izpeljan potopisni žurnalizem po sledeh idejnih in materialnih ostalin slovite parole, ki stoji v samem naslovu dela.

Westerman je obdobje svojega dopisništva iz Moskve za NRC Handelsblad izkoristil za popotovanja na točke, kjer je fizična izgradnja sovjetskega komunizma najsiloviteje trčila ob trdovratnost narave in človeškega duha. Inženirji duše so dvojno popotovanje skozi komunistično preteklost in njegove ostaline tako na zemlji kot v literaturi.

Avtor izkoristi literarna dela Gorkega, Paustovskega in Planotova kot svoj turistični vodič, ki ga pripelje tako na lokacijo bivšega gulaga na otočju Solovecki kot v opuščene tovarne sulfata v zalivu Kara-Bogaz. Fizična prisotnost je njegov obvezni dodatek za živo kontemplacijo o tem specifičnem času in njegovi volji, kjer sta v procesu izgradnje celo človek sam in narava postala pogrešljiva kolateralna škoda. To, da mora svet skočiti s tečajev v ponovno obdelavo, je bila goreča misel tudi vrhovnega poveljnika inženirjev duš Maxima Gorkija. »Po razrednem boju je še zadnji preostali sovražnik socializma, narava,« je govoril Gorki. To, o čemer bo govorila literatura vse od »odjuge« v času Hruščeva, bo ravno veličastno popravljanje narave in njenih napak.

Centralna ideja dela izhaja iz postavljenega naslova. Leta 1932, sredi prve petletke, naj bi Stalin s parolo »Inženirji duše« pisatelje naredil za operativno enoto in jih postavil ob bok ostalim inženirjem, ki so z lopatami in krampi izgrajevali komunizem. Režimski pisateljski ceh, ki mu je takrat že načeloval Maksim Gorki, je dobil nalogo postaviti proizvodni obrat za duševno obdelavo. Naskakovanje nepredvidljive človeške narave postane enako pomembno kot mehanizacija fizične narave in njenih pojavov, le da so sredstva prilagojena novi materiji.

To je obenem tudi dokončni konec konceptualnosti avantgarde, Majakovskega, Maleviča in podobnih, ki k entuziazmu prve petletke nimajo praktično kaj več dodati. Proletarska estetika je estetika proizvodnje in njenih produktov, ki so lepi že sami na sebi. V času Paustovskega je bila že uradno zakoreninjena socrealistična dogma, ki je nalagala umetnosti boj proti vsaki vrsti izumetničenosti, izmišljotinam, estetiziranju in psihološkim lažem. Za socrealistično optiko je resničnost postala pragmatičen pojem. Resničnost nam koristi le, če je socialistična.

Nemara ena izmed poglavitnih odlik Westermanovega dela je ravno to soočenje, ki na deskriptiven način izredno lucidno pokaže, kako je vpeljava komunizma temeljila predvsem na njegovi kreaciji oziroma delovni izgradnji iz nič, ne glede na to, ali je bila snov v obdelavi materialna, idejna ali duševna. Njegovo delo »Inženirji duše« na izbranih primerih pokaže, da dejanska podlaga za izgrajevanje novega družbenega reda niso bile ideje politične filozofije kot take, temveč inženirske tehnike in tehnologije, kjer vedno obstaja nekdo, ki ve in planira, in nekdo, ki mu ni treba vedeti in zgolj izgrajuje.

Westermanovo delo se s pomočjo številnih nazornih anekdot ukvarja ravno z ozadjem teh novih ideologemov, ki so pripeljali do revolucionarno novih kategorij. Izgrajevati politiko, inženirji duš, kolektivni roman ali pisateljski delavec so denimo le nekateri zgovorni primeri, ki združujejo naravnost nemogoče na način kovanja lesenega železa.

Ni odveč poudariti, da Lenin ni videl nikakršnega ideološkega protislovja v svojem globokem občudovanju Henryja Forda in metod Fredericka Taylorja. Posledično je bila Leninova enačba izjemno preprosta; komunizem je enako partija plus elektrifikacija plus industrializacija in tako dalje. Daleč najpomembnejše pa je tisto neizrečeno jedro, ki na način veziva drži skupaj vsa komunistična nebesa na zemlji.

Delo samo je namreč postalo ideologija, ki jo mora v nesmrtnost ovekovečiti nova sovjetska literatura. Pisateljski kolektiv Gorkega, ki je za svoj operativni moto vzel maksimo: »Človek je človeški šele, v kolikor je delavec,« je ustregel leninističnim vizijam delovne prihodnosti, a obenem stopil še en korak dlje od Marxa, ki si je v končni fazi prizadeval delo kot tako odpraviti.

Direktorat za literaturo GlavLit je lahko zavrnil predloženo delo preprosto zato, ker ni govorilo o delu in proizvodnji. Slaviti produktivno delo je razumljivo samo po sebi, saj je ravno z njim mogoče tudi tisto nemogoče. Še več. Pisatelji so dobesedno razumljeni kot del industrijskega procesa in njegovega pospeševanja. Njihova presežna vrednost pa je v tem, da se zdaj spravijo tudi nad nematerialni svet pojmov, idej in kategorij. Stalinovi inženirji duš so naskočili svet sam in se namenili k njegovemu ponovnemu stvarjenju tako, da so ga preprosto na novo poimenovali, tako kot je to počel Adam v raju.

Westerman na več primerih nakaže, kako so nekateri komunistični projekti dobesedno zabrisali mejo med fiktivno literaturo in inženirskimi načrti. V primeru načrta o preusmeriti rečnih tokov, ko naj bi vodno maso preusmerili z vlažnega severa proti sušnemu jugu, ni več jasno, ali je zadeva prišla iz inženirskega biroja ali iz prenapete pisateljske domišljije. Tovrstni padec v idejo megalomanske veličastnosti je omogočil prepričanje, da bodo reke tekle tako, kot komunisti sanjajo.

Westerman se je z izrednim smislom za izpovedne detajle odpravil v tisti del ruske ali bolje sovjetske literarne zgodovine, ki je danes deležen največ predsodkov in pomislekov o njeni estetski vrednosti, ki naj bi ob padcu sistema postala samodejno nična. Namerno je stopil korak stran od domneve, da je tisto vredno branja le delo prezrtih, potlačenih in utišanih disidentov. Načrtno je obšel samosvoje avtorje od Bulgakova do Harmsa in se v več aspektih posvetil notranjim razkolom tistih, ki so verjeli v ideale, da je boljši svet moč izgraditi na rajskih osnovah, čeprav so gledali, kako je revolucija žrla svoje otroke in čeprav so tudi sami končali v njenem žrelu.

Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.


Komentarji
komentiraj >>