BOJAN Z & AMIRA, 8. 3. 2011; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Bojana Zulfikarpašića oziroma Bojana Z smo do zdaj spoznavali predvsem v jazzovskem kontekstu. Ta v Beogradu rojeni, a v Parizu delujoči pianist je sicer znan po vnašanju balkanskih motivov v svoje skladbe ali celo po predelavah tradicionalnih pesmi, vendar pa se je prav v projektu, ki se je ta torek premierno predstavil slovenskemu občinstvu, najgloblje do zdaj spustil v raziskovanje in avtorsko predrugačenje ljudskih in tradicionalnih motivov z Balkana.
Tokrat je Bojan Z nastopil v duu s priznano pevko sevdalink Amiro Medunjanin, ki smo jo prav tako že lahko spoznavali na domačih odrih tako v vlogi zveste prenašalke tradicije, kot je to počela z bandom Mostar Sevdah Reunion, ali pa kot drzno reinterpretko sevdalink v novem glasbenem okrožju, kakor je nazadnje pokazala na nastopu s klasično harmonikarko Merimo Ključo v istem klubu. Njeno sodelovanje z Bojanom Z se bolj nagiba k slednji izkušnji, torej k eksperimentalnemu pristopu k znanim napevom.
Konec koncev je že sama zasedba klavirja in vokala obetala drugačno izklušnjo, saj se sevdalinke po navadi pojejo ob spremljavi bodisi harmonike bodisi kitare oziroma manjše komorne zasedbe. Vaš recenzent je imel priložnost poslušati pričujoči projekt na premierni izvedbi v Sarajevu pred slabima dvema letoma na festivalu Xenophonia, zato lahko iz prve roke posredujemo vtis, da sta se oba glasbenika v preteklem času dodobra seznanila drug z drugim ter premišljeno ustvarila novo aranžmajsko in zvokovno ogrodje k bosanskim, makedonskim in srbskim pesmim.
Če se je v Sarajevu zdelo, da ima Bojan Z bolj spremljevalno vlogo poudarjanja vokalnih linij ali blagega ritmiziranja, se je na ljubljanskem koncertu izkazalo, da sta si ustvarjalca enakomerno porazdelila vlogo tvorjenja rahlo melanholičnega in resnobnega, a spet živega, živahnega in muzično inventivnega tkiva. Bojan Z je v delih, ko Amira ni prepevala, strumno razširjal znano temo, se z njo poigraval, jo odeval v različne stilne odeje od klasike prek kabarejskih prvin do jazzovske improvizacije in eksperimentalne ali nove muzike.
Njegove invencije so še posebno prišle do izraza v nekaterih pesmih, denimo v srbski »Ajde Jano«, ko je posegel v samo drobovje klavirja. V omenjeni srbski pesmi je tako pianist izrazno močno in jasno Amirino petje spremljal z udarjanjem po strunah v notranjosti klavirja. Še nekajkrat se je posluževal iste tehnike, znotraj katere se je sprehajal od pridušenega ritmiziranja do atonalnih zvokov in nekajkrat smo imeli vtis, kot da bi poslušali preparirani klavir.
Amirino petje se je sicer manj nagibalo k eksperimentalnim tehnikam, a je bilo daleč od tradicionalnega. Z umirjenim, domala svečanim pevskim izrazom blizu klasičnega samospeva, ki pa je obenem ohranil najbolj tipične prvine ljudskega petja z melizmi vred, je kontrirala pianistovim bliskovitim pasažam in hitrim variacijam na neujemljive balkanske neparne ritme.
Kako domiseln je Bojan Z v le-teh, je pokazal v avtorski solo skladbi »Gradino kolo«, napisani po spominu na melodijo, ki jo je žvižgal njegov stric. V tej živahni temi je izmenjaval tehnike, ritme in barve; od jazzovskega lirizma je v hipcu preskočil na hitre neparne ritme, se zasukal v malone avantgardna zvenenja grozdov brez posebnega ritma, da bi spet oživel nosilno temo »kola«.
Ta svoj komad je Bojan Z uvedel s šaljivo zgodbo o nastanku melodije; natančneje, povedal je štorijo o tem, kako sta njegov oče in stric barvala stanovanje in je stric začel prepevati omenjeno temo, Bojan Z pa je po očetovi rekonstrukciji melodije kasneje ustvaril skladbo. Spontan smeh iz razprodanega in navdušenega kluba je skupaj z občasnimi Amirinimi dovtipi sprostil vzdušje, ki je bilo spričo otožnih tem in zahtevnih aranžmajev med samim izvajanjem primerno posvečeno in spoštljivo.
Sam koncert, ki se je odvil v enem kosu in bil podaljšan z dvema dodatkoma, je bil tudi dramaturško lepo izpeljan, pa tudi za oba izvajalca je bilo že po nekaj komadih slišati, da tako zvočno kot miselno dihata v istem ritmu. V koncertni različici tudi v najbolj zahtevnih skladbah delujeta usklajeno, kot bi skupaj igrala že leta in leta. Ne preostane nam drugega kot sklepati, da tako zvenita tudi na pred kratkim posnetem albumu, ki naj bi izšel še to pomlad pri priznani francoski založbi Harmonia Mundi. Do samega izida pa bomo tisti, ki smo bili na koncertu, gotovo z občudovanjem podoživljali vtise in spomine na znova učinkovito predrugačeno tradicijo ...
Na koncertu Amire in Bojana Z je bil Mario Batelić.
Komentarji
komentiraj >>