Te dni se je na Mladino, še prej pa na tiskovnega predstavnika SD in nekdanjega fotografa Mladine Denisa Sarkića vsula cela toča kritik na račun objave dveh slik - dr. Grimsa in dr. Goebbelsa. Prvi val kritik je bil deležna objava slik obeh politikov na Sarkićevem profilu Facebooka, toda pravi cunami kritik zaradi domnevne "zlorabe otrok" je povzročila šele istočasna objava nacističnega propagandista dr. Goebbelsa z družino, hkrati z objavo dr.Grimsa z družino. To objavo je spremljal ironičen naslov, da "ni vsak dr.G. že dr.Goebbels" ter opozorilo, da bo dr. Grims zato, da bi dosegel svojega vzornika pač moral še veliko vaditi.
Na prvi pogled se kritike Mladininega početja zdijo upravičene. Mladoletni otroci bi načeloma res morali biti izvzeti iz medijskih obračunov. Primerjava Grimsa z Goebbelsom s fotografijama, na katerih so tako Goebbelsovi kot Grimsovi otroci, je na prvi pogled res videti kot neprimerna poteza, ker je prikazovanje mladoletnih otrok v medijih načeloma zelo omejeno. In celo če bi bil Grims res podoben Goebbelsu to seveda ne bi smelo imeti nikakršne zveze z Grimsovimi otroci, zato se zdi povsem upravičen in logičen sklep, da predstavlja objava omenjenih fotografij poseg v ustavno zaščitene osebnostne pravice dr. Grimsa.

Vendar pa zadeve niso tako enostavne. Nesporno dejstvo je, da se je Branko Grims z otroci sam slikal na javnem kraju. Prav tako je nesporno, da je prav Branko Grims v medijih pogosto zelo rad nastopal s svojimi otroci. Fotografija Grimsa z otroci je torej nastala prav zato, ker je Branko Grims sam pogosto nastopal z družino v medijih. In očitno je, da ta fotografija sama ne bi povzročila nikakršnega odziva. Sporna je postala samo objava fotografije Grimsa z družino ob fotografiji Goebbelsa z družino.

Poglejmo sedaj nek drug primer - primer Strelnikoff. Oster govor nekdanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta je spodbudil Vasjo Ocvirka in Sergeja Steblovnika, člana zasedbe Strelnikoff, da sta izdala plošček Bitchcraft, na katerem je bila upodobljena Marija, ki namesto Jezuščka pestuje podgano. V crkvenih vrhovih se je na račun avtorjev takoj usul plaz kritik in kmalu je o zadevi presojalo sodišče. Sliki Marije in podgane sami po sebi očitno ne bi povzročili zgražanja slovenske katoliške cerkve - reakcijo je povzročila šele kompilacija, združitev obeh podob. Po mnenju cerkve je slika sporočala, da je "Kristus podgana" s tem pa naj bi prišlo do razžalitve verskih čustev. Toda sodišče je na koncu ugotovilo, da sploh ni jasno, kdo naj bi bil razžaljen ter razsodilo, da je glasbena skupina le na samosvoj način protestirala proti stališču predstavnikov RKC do splava. Povedano drugače - če celo fotomontaža oziroma prirejena slika ni bila dovolj za dokaz razžalitve, potem je še toliko manj verjetno, da bi bilo mogoče hkratno objavo družin dveh političnih veljakov in njihovih družin označiti kot pretiran poseg v osebnostne pravice dr. Grimsa.

Vse skupaj me spominja na podobne polemike, ki so se začele pred nekaj leti potem, ko je bil na naslovnici Mladine kot ilustracija mojega članka o izbrisanih narisan Janez Drnovšek s kljukastim križem in besedo "Janezfašizem." Slišati je bilo ocene, da je ta naslovnica res neprimerna, ker Janez Drnovšek seveda ni "fašist" in podobno. Težava je bila seveda znova pri prevajanju neke podobe v besede. Tisti, ki so podobe "prevajali" v besede so nujno poenostavljali preko vsake mere. Po drugi strani pa pravice do takšnega poenostavljanja - in to celo takšnega, ki je dobesedno nujno pri vsakem oblikovalskem delu - niso priznavali oblikovalcem naslovnic in urednikom. Naslovnica je pač nek oblikovalski izdelek, ki je hkrati slika, plakat, vizualna upodobitev z nekim prenesenim sporočilom - in pri tem pač ni mogoče biti tako ozek in trditi, da poseduješ samo eno in edino zveličavno interpretacijo te slike. Res so Nemci bombardirali Guernico - ampak tista Picassova slika je bila v primerjavi z resničnostjo pravo popačenje dejstev! Toda ali je zato kaj manj "resnična?" Da ne govorimo o najrazličnejših vlogah, v katerih je npr. Hrvaški Feral slikal pokojnega Tuđmana in Miloševića, na primer skupaj v postelji. Res vse niso bile zares "resnične", ker je šlo zmeraj tudi neko umetniško ali sarkastično "pretiravanje", toda ta fikcija je dejansko bolj natančno in bolj nazorno izpovedovala pravo resničnost, kot pa bi to lahko storilo tisoč besed. In prav to je nekaj, kar je v demokracijah pač dovoljeno.

Seveda gre tudi pri naslovnici časopisa ali pa pri zadnji, humoristični strani "Mladinamita" za neko "resnico," ampak vsaka naslovnica in vsaka podoba jo sporoča na svoj način. Plakati, reklame, naslovnice, karikature in celo znanstvene paradigme imajo namreč nekaj skupnega - če sploh želijo kaj sporočiti, morajo seveda nujno nekatere elemente bolj poudariti, druge pa spregledati, izpustiti. Da bi dosegle namen morajo shematizirati probleme. Tudi zato, da bi morda "šokirale". Toda tudi to je v demokraciji dovoljeno. Evropsko sodišče za človekove pravice je spisalo celo vrsto sodnih odločb, v katerih je medijem izrecno dovolilo da tudi s pretiravanjem "šokirajo" javnost. In to na svoj način počenjo tudi zelo resni časniki. Ko so bivšega predsednika britanske vlade Majorja naslikali z rogovi in zraven napisali da je "nor" in še nekaj podobnih zadev najstarejši politični tednik, čeprav je šefa svoje države blatil kot poblaznelo govedo, ni imel nobenih težav. Če je to potrebno, ima v demokracijah davkoplačevalec pač pravico, da o politikih, kadar ocenjuje njihovo javno delovanje, reče, da so nemoralni, da se obnašajo nečastno, shizofreno, neumno ali pa da jim kot odgovornim za posledice "Janezfašizma" natakne kljukasti križ. Kajti tudi tista naslovnica Mladine ni bila samo šokantna, pač pa je na oblikovno nazoren način jasno sporočala bistvo - da so nacistični zakoni, ki su ustvarili dve kategorije državljanov zelo podobni s slovenskim zakoni, ki so ustvarjali različne kategorije tujcev.

Na koncu pa seveda še zmeraj ostane tisto prvo vprašanje - ali je bilo v to vizualno kritiko res potrebno vpletati tudi Grimsovo družino ? Praviloma bi na to vprašanje seveda res morali odgovoriti z "ne". Toda pri tem "ne" obstajajo tudi resne izjeme. Na lastne oči sem se lahko večkrat prepričal o tem, kako se je dr. Grims z ženo in otroci z velikim zadovoljstvom nastavljal kameram. V parlamentarnem, tretjem programu in še kje. Poročanje medijev o njegovi družini je bilo zanj v tem primeru očitno koristno. Nisem opazil, da bi bili njegovi otroci pred kamerami zamaskirani ali da bi jih kdorkoli s silo vlekel pod reflektorje. Kaj so nam sporočale te slike? Na primer to: "Tukaj sem jaz, Branko Grims in poglejte, kako prijazen družinski človek sem. Takšen kot vi. Glasujte zame." To je v besede prevedena ena od možnih interpretacij teh Grimsovih medijskih slik. In če je temu tako, zakaj potem nek drug medij po takšni medijski sliki ali celo medijski zlorabi lastne družine v politične namene ne bi smel z vzporedno objavo Goebbelsove in Grimsove slike družine poslati nekoliko drugačnega sporočila. Npr: "Da, to je Branko Grims, prijazen družinski človek. Toda videz pogosto vara. Tudi dr. Goebbels je bil dober družinski oče, kljub temu pa je bil slepo orodje zgrešene politike." V tem se mi - kljub temu da načeloma ne odobravam vdorov medije v zasebnost ljudi - ne zdi absolutno nič spornega.

Tisti, ki objavo v Mladinamitu branijo so doslej izpostavili predvsem "dvojne standarde" in licemernost slovenskega novinarstva, ki primerjave "levih" politikov z raznimi komunističnih samodržcev odobravajo, primerjave desničarskih politikov z nacističnimi vzorniki pa ostro obsojajo. To je seveda resen problem. Toda ne gre samo za licemerje. Še večji problem je predvsem za to, da kritiki "vizualne" kritike desnih politikov ne razumejo, da je kritika politikov in javnih osebnosti v demokraciji lahko še veliko bolj ostra kot pa kritika "navadnih" državljanov. In da to niso ne "žalitve" in ne "kršitve". Hkrati pa ne razumejo niti tega, da je obtožba o razžalitvi bistveno manj utemeljena, če je bila žaljiva obtožba izrečena kot odgovor na izjavo, ki je bila prav tako provokativna in razburljiva.

To pa velja tudi za razkrivanje zasebnosti - tisti, ki s svojim ravnajem sebe in svojo zasebnost sam izpostavi javnosti ima veliko manj pravice zhtevati, da naj mediji spoštujejo njegovo zasebnost. Če je pri sporni objavi v "Mladinamitu" res prišlo do kakšne zlorabe, potem je svojo družino v propagandne namene prvi zlorabil Branko Grims sam.

Terminal je spisal Igor Mekina.