Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ALEXANDER HACKE & DANIELLE DE PICCIOTTO: Hitman's Heel (Potomak, 2011) (ponovitev 21. 3. 2011 ob 00.30) (2168 bralcev)
Ponedeljek, 14. 3. 2011
polonap



* Kar neverjetno je, koliko raznorodne in tudi relevantne muzike je v vsem tem času dala druščina, ki se je na začetku osemdesetih sukala po berlinskem undergroundu, in katere centralna osebnost je bil Avstralec, Nick Cave. K temu alter mozaiku je prispeval tudi basist zasedbe Einstürzende Neubauten Alexander Hacke, čigar samostojno ustvarjanje je že dolgo tesno prepleteno z delom še ene berlinske ikone, njegove zasebne partnerke Danielle De Picciotto, znane slikarke, filmske ustvarjalke in glasbenice.

Razpet med glasbo, film in avdio-vizualne performanse je Hacke v zadnjem desetletju največjo pozornost zbudil s soundtrackom za film Z glavo proti zidu, Fatiha Akina in kot glasbeni nomad njegovih Zvokov Istanbula. Glasbeno nomadstvo pa je rdeča nit tudi na zadnjih dveh studijskih ploščah, pod kateri se podpisuje.

Toda če je bila Sanctuary iz leta 2005 temeljito elektronsko obdelana lepljenka posnetkov, ki jih je naredil na magnetofon med obiski svojih glasbenih prijateljev po svetu, je Hitman's Heel album stare šole. Komadi, ki so skupno delo umetniškega para, so narejeni klasično – s komponiranjem, njihov osnovni inštrumentarij pa sestavljajo kitara, klaviature, bobni in ponovno popularna avtoharfa. Dvojec se je tokrat elektronskim posegom odpovedal, da bi novo muziko na svojih popotovanjih po svetu lahko izvajal kjerkoli.

Tako nam predstavlja ducat pesmi, katerih najbližja vzporednica v Hackejevem opusu je bržkone glasba za predstavo Mountains of Madness - njegovo sodelovanje z londonskimi punk-kabaretniki The Tiger Lillies. Obe namreč druži cirkuško, kabaretno, zabavljaško vzdušje, četudi tokrat brez harmonike.

Seveda pa je to oznako treba v obeh primerih razumeti kot določeno posploševanje. Mountains of Madness prežemajo tudi težji, nelagodni momenti. Plošča Hitman's Heel, ki jo je dvojici pomagal posneti bobnar Chris Hughes iz zasedbe Fatale Shore, pa nas v konvencionalno zastavljenih skladbah vodi po dokaj nenevarnem terenu še kam drugam - denimo v alternativni blues (Time is Passing, The Hitman's Heel) in v prefinjeno narejene balade, ki jih odpoje Danielle s svojim angelskim glasom (Hickory Dickory Dock in On the Road). V zbirki skladb, kjer sicer izstopa Hackejev zabavljaški način petja, si omembo zaslužita še dva daljša instrumentala, ki oba ubirata taktiko, podobno tisti na plošči Sanctuary: klavirski Biker's Lullaby se iz nežne balade razvije v našponano epopejo, ki temelji na ponavljajoči se klavirski frazi, podloženi z nepopustljivimi bobni in kitaro; Even Further sledi podobnemu repetetivnemu vzorcu od začetka in se stopnjuje v klimaks, ki se kar ne konča.

Če ploščo Hitman's Heel Alexandra Hackeja in Danielle De Picciotto postavimo v kontekst glasbene zapuščine berlinskega undergrounda, ne moremo reči, da podira meje ali da je radikalna v kakršnem koli pomenu besede. V tem pogledu je Blixa Bargeld, Hackejev kolega iz Einstürzende Neubauten, v svojem novem zastavku z Alva Notom gotovo zanimivejši. Toda radikalnost, eksperimentalnost in avantgardnost, ki je sicer vodilo umetniškega para, tokrat preprosto niso bili namen plošče. Hitman's Heel je album, ki izpolnjuje svojo obljubo iz uvodnega komada Circuit, »Tukaj smo, da vas zabavamo in vas pripravimo do tega, da se vam utrga.« In s tega vidika gre za več kot dostojno narejen izdelek, ob katerem se nam sicer ne bo utrgalo, ga bomo pa verjetno še nekaj časa radi poslušali vsi, ki nam je bila kdaj blizu berlinska scena osemdesetih let. Tako blizu ji je po svoje, a tako daleč.

pripravila Polona Poberžnik



Komentarji
komentiraj >>