Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
23. 11. 2003 (4664 bralcev)
Nedelja, 23. 11. 2003



Krščanski ženin, ne dotakni se torej tvoje zaročenke dokler ni tvoja žena, če hočeš biti srečen v zakonu. In ti, krščanska nevesta, rajši ga takoj pusti ko da bi si dala od njega uropati deviški venec pred poroko, da bi morala kot hinavka stati pred oltarjem z deviškim vencem na glavi. Dokler nisi njegova žena, ne shajaj se z njim brez resnične potrebe, zlasti nikoli ne ponoči! Po daljnih samotnih potih ne hodi sama z njim nikamor. Ne dovoli mu ničesar kar bi bilo smertni greh, kar žali čistost, sramežljivost. Amen!

Kurc je šel v Štatenberg,
Bil je čisto nag,
Pizda ga je srečala,
Je rekla Guten Tag!

Vsaka stvar ima dve strani: teoretično in praktično. Obe se ločita že na zunaj po barvi. Ranjki Goethe je rekel, da je teorija siva, praksa pa zelena. Še zlasti to velja za človekovo spolnost. Če se danes govori in piše, da mora zdrav človek seksati pretintridesetkrat na dan in doživljati ob tem celo verigo multitantričnih orgazmov, so moralisti v 19-stem in začetku 20. stoletja zapovedovali zgolj zakonsko spolno občevanje z namenom oploditve. S tem pa so si pljuvali v lastno skledo, saj so pozabili na staro pravilo, da je prepoved največji afrodizijak. Na tone pornografskih revij, spolnih priročnikov in talk showov nam resda podaja veliko informacij, vse skupaj pa nas pol toliko ne zrajca, kot je včasih rajcalo nekaj centimetrov golih stegen.

Oddelek za spolno izživljanje in celibat na Inštitutu za kocinske znanosti si je tokrat zadal velepomembno nalogo soočenja olja in vode, se pravi prakse in teorije. Moralistične težnje katoliške cerkve bo danes zastopal Janez Zabukovec, ki je leta 1909 izdal priročnik Pouk zaročencem in zakonskim. Pomagala mu bo publikacija Prerod, revija za nravstveno prenovo slovenskega naroda iz dvajsetih let dvajsetega stoletja. Na drugi strani reke bo stal Janez Trdina v družbi splošno znanih in priznanih verzov iz zbirke Fuk je Kranjcem v kratek čas. Poglejmo kaj pravi Zabukovec in njegova teorija:

Greh zoper zakonsko zvestobo se imenuje prešestvo. Prešestvo je strahovit greh zoper zakonsko zvestobo. Že same prostovoljne misli in želje so smrtni greh; prostovoljne, pravim, zakaj če zakonskega prešestne misli in želje samo nadlegujejo, pa ne mara zanje, se jim vstavlja in jih odganja od sebe, ne greši. Če zakonski zabrede v prešestvo, je velik njegov padec, vstrašil se ne bo še hujših pregreh! Hišni mir razruši, zakonsko ljubezen uniči, napravi sovraštvo, pripelje mnogokrat celo do umora.

No, priznati moramo, da je od vseh zahtev katoliške cerkve zvestoba dandanes še najbolj spoštovana. Zanimivo pa je špekulirati o tem, ali so včasih skakali čez vojnice bolj kot danes. Statističnih podatkov o tem žal nimamo, imamo pa opise Janeza Trdine. Ljubezen na Dolenjskem, leto 1872:

Lojza – žandar, moder, pobožen, tacega ni. Naenkrat jok, žandar jebe natakarico. A prosi Maričko za ljubezen. Neče ker ima druzega. Dobro, naj mu pa nakloni vsaj ljubav sestre! To se godi često, da ljubček ljubi zdaj eno sestro, zdaj drugo v teh krajih. Punčika sosedova poroči Levstiku, da ga ljubi – L jo hoče vzeti. Naenkrat pa prilomasti k njej ljubi farovžk hlapec – ostane tri ure pri njej.

Po naukih katoliške cerve lahko mladenič in mladenka spustita spolnost z vajeti po svetem zakramentu poroke. Cerkev pa je bila zadosti nesramna, da jim tudi v tem primeru ni dovolila popolne svobode. Še zlasti jim je šlo v nos dejstvo, da se novoporočeni par oklepa zgolj gole hudičeve strasti, na sveto fukcijo spolnosti, to je zaplojevanje otrok, pa kaj rad pozabi. Ali še hujše. oploditvi se hoče izogniti z vražjimi zvijačami. Poslušajte gospoda Zabukovca in bojte se božjega kaznovanja.

Mnogi zakonski nočejo zdržno živeti, pa tudi nočejo otrok imeti. Bogu vsemogočnemu skušajo ubraniti, da ne bi ustvaril človeka. Kolika predrznost, kolika huudobija. Če ne morejo ali nočejo zdržno živeti, gorje jim, ako hudobno hočejo preprečiti njegovo sveto voljo! Bog jih bo moral tepsti in jim dal čutiti svojo jezo. Bog takim zakonskim lahko vzame še tiste otroke, ki jih že imajo. Odvzame jim lahko tudi srečo ali blagoslov, ali jih kaznuje z nesrečno smrtjo.

Večno pogubljenje je se zdi mladim predaleč, da bi ga resno jemali, zato jim Zabukovec rajši grozi z nesrečami v tostranskem življenju. Glede izogibanja otrok bi se z zabukovcem strinjal tudi Janez Trdina, ki je 1887 takole opisal abortivne postopke slavonskih deklet:

Ako pa jih ljubezen zavede, da zanosijo, ne zdi se jim to kaka posebna nezgoda ali sramota. Zateko se h kaki ciganki ali ini, »izvedenki«, koja jih reši nadloge za majhne denarje. V zakoncih pa je zavladala po slavonskem neka druga strašna napaka. Mislijo, da je grdo ako imajo oženjeni že prih pet let otroke. Ta predsodek je zakrivil mnogo nenravnih grehov.

Če je bil greh že to, da si med seksom nisi želel zaploditve, je bila še toliko večji greh kakršnakoli domišljija pri spolnem udejstvovanju. Zabukovec o tem ni hotel na široko razlagati, saj bi lahko nedolžno bralstvo nehote pohujšal.

Res je zakonskim marsikaj dovoljeno, kar samskim ni, toda tudi v zakonu ni vse dovoljeno, tudi v zakonu se more smrtno grešiti zoper čistost. Ne smeta se udajati poželjivosti, ne smeta se ponižati do živali ali celo pod žival. Več in bolj jasno ne morem o tem govoriti, opomnim pa, da kdor bi dvomil o čem, mora vprašati izpovednika, v dvomu ne sme ničesar storiti.

Resnica je bila večkrat drugačna. Določeni viri pričajo, da je v začetku dvajsetega stoletja, pa tudi v devetnajstem, ljudstvo poznalo vse vragolije, ki se odvijajo v sodobnih pornografskih filmih. V pesmi Sosedova vdova, ki naj bi nastala leta 1938, je izredno plastično orisan analni seks.

Je ritko bližje primaknila
In roko mojo zagrabila:
Vtakni prst mi zadaj, sinček,
Najprej iztegni svoj mezinček

Počasi ga notri vtakni,
Potem pa zopet odmakni.
Zdaj kazalec mi zatlači
Da se ritka razkorači.

Še vazelin v rit bom dala
Da cura lažje bo drčala
Namažem ti še trdi kurc
Da svetil se bo kot zamurc.

V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je revija Prerod, ki je bila pod pokroviteljstvom cerkve, našla krivca za neznosno stanje javne morale. Razuzdanost je bila po njihovem mnenju posledica prve svetovne vojne, ko so bili možje v uniformah in so zapeljevali nedolžna dekleta. Včasih pa so se našle tudi zrele ženske, ki so imele nekaj podjetniškega čuta. Revija Prerod je leta 1922 takole opisala stanje na Gorenjskem:

Vi gospodje v Ljubljani, niti ne veste, kako se sedaj po deželi godi glede tega, posebno pri nas na Gorenjskem. Tukaj se pohujšuje mladina ne toliko sama med seboj, kolikor od priletnih, omoženih in vdovskih žensk. V vsaki občini se že dobi kaka vlačuga. To je takole: med vojsko je bilo vse polno vojakov po gorenjskem. Kjer pa so vojaki, tam se vlačuga hitro dobi. Vojakov sedaj ni več. Propadle ženske pa so se nato razvadile in se dajo splošno sedaj mladini in odraslim fantom na razpolago, za denar in za pijačo itd. se vse dobi. Pomislite kaka kuga je to za mladino! Ne daleč od tukaj v sosednji občini sta kar dve taki babi, ki sta postali javni. Ena ima moža v ameriki, ki jo je vsled nezvestobe zapustil, druga ima pa moža pri sebi, a je mož tudi tak propalec, da le za pijačo dobi, pa jo rad prepušča drugim. Če pa kdo na to opomni, pa pravi: naj zasluži, saj smo reveži! Pomislite kako pohujšanje dela to ne samo v občini, ampak v celi okolici. Saj kar pri belem dnevu zahajajo fantini k njej. In ni ga sredstva, da bi to kdo odpravil.

Duhovščina je bila moralna vodnica in je morala kot taka dajati zgled preprostemu ljudstvu. Seveda pa so bili duhovni pastirji zgolj ljudje, ki so morali poleg vseh obveznosti nositi še težki križ celibata. O tem pa so pele tudi ljudske pesmi:

Pri farni cerkvici,
Zvonček že zvoni
In jaz sem še zmeraj
Na svoji kuhar'ci.
Bo treba vstati
Mašo brati
Za moje farmane ferbrehane.

O tem, kaj si je mislil Janez Trdinah o celibatu, smo v kocinah že govorili, zato tokrat navajamo samo nekaj primerov. Njegovi opisi so niso tako poetični, so pa zato bolj udarni in odkriti. Stanje duhovščine na Dolenjskem leta 1873.

Kriški »imam« Lavter bil v grdi preiskavi, naskakuje babe – kuharica ušla na teme, neka druga cura pobegnila pohotniku. Šempeterski hodi zvečer tipaje k mežnarici ki ga je uslišala (dve pred njo ga niste). Kaplan šentviški Lavter pripovedoval, da se »imam« Razpot jebe z neko vdovo. Tamo je tudi slavni kozlevčar s svojo pastorico.

Revija Prerod je neprestano ugotavljala, da živijo Slovenci surovo in razbrzdano. Edina rešitev, ki so jo videli pri tem časopisu, je bila represija države. Ta bi morala po njihovem mnenju s teško ječo kaznovati kakršnokoli nemoralnost:

Vsakdo ve, da je tatvina zločin in vsakdo ve, da je tat škodljiv ud človeške družbe. Tudi država se zaveda, da nas mora ščititi pred tatovi. Ne ve pa vsakdo, da je razuzdanec ravnotako škodljiv ud države. In država se ne zaveda, da bi nas morala ravnotako ščititi pred razuzdanci kot pred tatovi.

Kot poroča Prerod, so se zaradi državne mlačnosti organizirali kar ljudje sami. Pri tem so navedli primer Novega sada, kjer se je oblikovala prava ljudska iniciativa proti grešnim elementom. Nadaljuje Prerod iz leta 1923:

Za povzdigo morale. Novosadski meščani in meščanke so poslali nedavno na mestno poglavarstvo daljšo spomenico, v kateri zahtevajo, da se občinsko vodstvo najodločneje zavzame za povzdigo morale. V spomenici povdarjajo, da se je nemorala, mati vsega zla, tako razširila, da pošten človek ne more peljati več svoje soproge in otrok v noben javen lokal, niti na sprehod. Predlagajo da naj se vsak pijanec – moški ali ženska – zapre, kaznuje. Istotako naj se najstrožje kaznuje vsaka ženska, ki hodi nedostojno oblečena. Med najpogubonosnejše v moralnem in materialnem oziru štejejo bare in kavarne v katerih pojejo razni umetniki in umetnice. Pod plaščem zabave in umetnosti razširjajo razni elementi kugo in zastrupljajo družabno življenje. Zato predlagajo, naj se ti lokali zapro.

Demokracija je pač temelj sodobne družbe. Z demokratizacijo zabave pa so se pojavile še druge nevarnosti, ki so skrbele krščanske dušebrižnike. Vizualni mediji so bili na pohodu in zdelo se je, da prinašajo zgolj skušnjave. Pri prerodu so si leta 1922 mislili o vizualni kulturi naslednje:

Da slike! Ne bom načel stare pesmi o nagoti v slikah. Imamo jo v cerkvah in domovih ob potih na križu, angelih itd. a nihče ne čuti tega. Zatreti je treba le tiste slike, ki hočejo pohujšanje, ki jim ni namen umetnost, ampak obrt, ki računa s človeško surovostjo. To velja še posebej o živih slikah v kinu.

Za konec bi bilo primerno in zveličavno, da se posvetimo samemu izrazoslovju. Znane so trditve pokojnega katoliškega filozofa dr. Antona Trstenjaka o tem, da so Slovenci dobri ljudje, ki nimajo svojih kletvic in grdega govorjenja, zato naj bi bile vse grde besede tujega izvora. Kljub temu so morali spolno dejanje nekako poimenovati. V že citirani pesmi Vesela vdova iz leta 1938 je izrazoslovju namenjeno veliko prostora:

Ne veš kako se temu reče
Če kurc v pizdo se zateče?
Le čakaj, hočem ti našteti,
Samo ne smeš tako hiteti.

Fukati – to je prostaško
Jebati – je po hrvaško
Kavsati - je pa po naše,
Nategniti pa tudi paše

Nabrisati – se mi dopade
Krtačijo se – dekle rade
Ljubijo se – fine dame
Ko gredo se ate ino mame.

Ata in mama današnjih kocin je bil Marko Zajc.







Komentarji
komentiraj >>