Glede na danes izrečene besede predsednika vlade Boruta Pahorja na nujni seji Odbora Državnega zbora za zunanjo politiko, bi Slovenija s tem, ko bi na sicer danes prav turobno stran Alp sprejela obljubljena dva zapornika iz Guantanama, izkazala duh solidarnosti in humanitarnosti. Kar sicer ni daleč od resnice. Toda ker prav tako drži, da ta ideja nikakor ni zrasla na domačem političnem zeljniku, ampak so sprejetje kakega v Guantanamo zaprtega sovražnega bojevnika, od domovine, tako kot od velikega števila drugih uradno zavezniških in prijateljskih držav, terjale kar Združene države Amerike. Toda politična rešilna bilka, katere se je, sicer ponovno kar po navodilih iz Bele hiše, po wikileaksovem razkritju, da je v paketu za Pahorjevih 20 minut z Barackom Huseinom Obamo tudi sprejem zapornikov iz Guantanama, oprijela Vlada, da gre torej za humanitarno vprašanje, ima vendarle eno bistveno napako. Ne gre namreč za akt solidarnosti in humanitarnosti do zaprtih na Guantanamu, ampak do imperatorske politike svetovnih gospodarjev iz Washingtona.
Prav aktualni vojni poglavar Bele hiše Barack Husein Obama se je denimo do prvega predsedniškega mandata prebil tudi na zanosu obljube, da bo med drugimi stvarmi, od katerih se bo politično emancipiral od obdobja globalne vladavine Georga Busha mlajšega, zaprl tudi ameriški vojaški zapor na Guantanamu. Toda ta za potrebe volilne kampanje ustvarjena demokratska emancipacija od zgrešenih republikanskih odločitev iz bližnje preteklosti je naglo usahnila. Ne glede na to, da niti Obami ni na kraj pameti padlo, da bi obljubljal zaprtje kar celotnega vojaškega oporišča na bojda še vedno socialistični Kubi, pa dejstvo ostaja, da med njegovimi neuresničenimi predvolilnimi obljubami ključno mesto zaseda vsaj zaprtje zloglasnega vojaškega zapora v oporišču Guantanamo.
Zadeva namreč je vendarle nekoliko bolj zapletena, kot denimo meni ZARESova Cveta Zalokar Oražen. Združene države Amerike naj ne bi želele sprejeti zapornikov zato, ker imajo ti določene težave s tem, da bi gradili svoje življenje v državi, ki jim je storila toliko hudega. Glede na to, da so v ZDA pred kratkim kar z zakonom poskrbeli, da nobena v zaporniške verige Guantanama uklenjena noga ne more stopiti na ameriška tla, pa so jih bile tam nekatere skupnosti kot denimo kalifornijski Berkley pripravljene sprejeti, bo držalo kvečjemu obratno. S tem, da bi si zaprti v Guantanamu gradili svoje življenje v državi, ki jih je tja zaprla, ima težave predvsem ta država oziroma Združene države.
Kljub temu da mednarodno pravo tega izraza ne pozna, so si v Washingtonu za zaprte na Kubi izmislili pojem sovražnih bojevnikov. V resnici na ljubo gre zgolj za zapornike. Širom po vsem svetu so jih polovile razne ameriške obveščevalne službe in njihove zasebne agencije. Če jih je bilo treba za nekaj dni prenočiti, so z ad hoc vzpostavljenimi zapori na pomoč priskočile celo nove vzhodno-evropske zaveznice iz Evropske Unije. Če jih je bilo potrebno mučiti, so to prepustili nekdanjim zaveznikom na Bližnjem vzhodu. Ključen problem je, da so bili ameriški državni in privatni obveščevalci nekoliko preveč učinkoviti. Izakazalo se namreč je, da so v oranžnih kombinezonih in kapucah ter uklenjeni v verigah Guantanama tudi povsem nedolžni ljudje.
Toda če Združene države Amerike tako ravnajo že z nedolžnimi, potem sicer nekoliko bolj jasno postane, zakaj pravzaprav nikogar na svetu ne zanima, kaj pa se potem šele zgodi s prav tako ujetimi, a povsem pravimi teroristi. No, kako se jim godi, lahko sicer sklepamo že na podlagi mučenja, ki ga je deležen domnevni vir objav na wikileaks, vojak Bradley Manning. Ta dneve, od kar so ga priprli, preživlja sam, popolnoma gol in vklenjen v verige. Tako pravzaprav kake druge izbire, kot da se javno zavzame za uvrstitev Slovenije na seznam držav za sprejem kakega od po krivem zaprtih v Guantanamu, ni imel niti predsednik vlade Borut Pahor.
Toda to je geopolitična realnost, v katero je ujeta domača Republika. Na Slovenskem, pa še marsikje drugje, pač ne bo dolgo politično živega politika, ki bi se drznil javno oznaniti, da so ga v zvezi s sprejemom zapornikov v matično državo, Združene države izsiljevale ali mu kakorkoli drugače grozile. Zato je humanitarnost in solidarnost, s katero se je obdal Borut Pahor povsem preračunljiva. Iz razkritih ameriških nič več tajnih diplomatskih depeš lahko torej predvsem sklepamo, da si je Borut Pahor v zameno za zahtevo ZDA želel izposlovati vsaj 20 minut s predsednikom Obamo.
Kljub temu da je do teh 20 minut tudi dejansko prišlo in da je ves svet lahko videl kako sijajno pobeljene zobe ima naš domači premier, to sicer še ne pomeni, da pa to nekaj vendarle ni stalo ali da bo do sprejetja na Guantanamu zaprtih oseb tudi dejansko prišlo. Ploščo je le nekoliko obrnil tudi Borut Pahor. Kljub temu da to zanj ostaja prvovrstno humanitarno in solidarno vprašanje, bo upošteval tudi drugačno odločitev naše države. Toda takšne odločitve v državi ima še leto in pol načez prav koalicija, ki ji načeluje. Zaenkrat Slovenija ostaja goreča zaveznica vojaškega režima onstran Atlantika. Koalicijska večina odbora državnega zbora za zunanjo politiko je namreč gladko zavrnila sklep opozicijskih predlagateljev iz Slovenske ljudske stranke, da naj odbor Vladi pove, da sprejetju oseb oziroma dodelitvi azila zaprtim v Guantanamu nasprotuje in da naj Vlada zamrzne vse aktivnosti v zvezi s to namero.
V domači zakonodajni proceduri na morebiten sprejem tako ostaja vse pripravljeno. Končno odgovornost in odločitev pa bo sprejela državnozborska večina. Gospodarji iz Bele hiše pa so lahko še naprej zadovoljni. Vse gre po načrtih. Od Slovenije se še naprej pričakuje prav ta gesta solidarnosti in humanitarnosti do kolateralne škode ameriške vojne proti terorizmu. Toda tako to gre. Prav nikogar pa v tem trenutku ne zanima, kam bi si sicer želeli oditi prav po krivem zaprti v Guantanamu.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s hlapčevsko solidarnostjo in humanitarnostjo države Slovenije v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>