V okviru projekta Škratova filmska mala šola v izvedbi KUD-a Anarhiv je bil konec lanskega leta izdan zbornik z naslovom Revščina in socialna izključenost skozi filmski medij, ki je zaključil lanski letnik neformalnega izobraževanja mladih na področju filmske teorije in prakse. Podobno kot to počne že vrsto let Delavsko-punkerska univerza z družboslovjem in humanistiko, je Škratova filmska mala šola eno redkih poglobljenih in kontinuiranih neformalnih oblik izobraževanja na filmskem področju. Posebnost projekta je soudeležba mladih pri pridobivanju in posredovanju znanj, kar pomeni, da se v Škratovi filmski mali šoli ukvarjajo tudi s prenosom znanja in veščin med vrstniki generacije.
Tema, ki so jo v letu 2010 razvijali na predavanjih in delavnicah Škratove filmske male šole, je po besedah organizatorjev projekta poskus, da v poplavi označevalcev, ki tavajo naokoli brez označencev, te označevalce – danes so to podobe, ne več besede – napolnijo z vsebino. Škratova filmska mala šola je večplastni poskus, da bi v prazno teoretiziranje dodali konkretnost resničnega življenja. Ker to počnejo mladi, kot marginalizirana družbena skupina, sami sebi omogočajo izstop iz opne nevidnosti in neslišanosti, še pomembneje pa tudi izstop iz izredno monopoliziranega polja, kot ga želi disciplinirati trenutno osrednja filmska struja v rokah nekaj glasnikov slovenske prikazovalne in festivalske filmske industrije.
Kako se to kaže v zbranih besedilih? Kot uvodoma nakaže urednica zbornika, Nina Cvar, je tematiziranje revščine in socialne izključenosti kot osrednje in aktualne teme v tokratnem ciklusu Škratove filmske male šole, ki ga predstavlja tudi omenjeni zbornik, delo mladih kot prezrte družbene skupine. Torej gre za delovanje prezrtih na prezrtem področju. Ta tematizacija po drugi strani odkriva avdiovizualno reprezentacijo spregledanih tem in skupin, pri čemer sledi tezi Adorna in Horkheimerja o kulturni industriji kot fenomenu, katere funkcija je ohranjanje obstoječih družbenih razmerij skozi množične medije in oglaševalske strategije.
Ker je bila Škratova filmska mala šola oblikovana na treh ravneh, zbornik najprej priča o dejavnostih, ki so mu predhodile in se osredinile v obliki teoretičnega dela s predavanji, delavnice pisanja o filmu ter praktične delavnice snemanja kratkega dokumentarnega filma. Obenem prinaša bližnji in poglobljeni pogled predvsem na teoretični del omenjenega projekta ter ponuja odprto platformo za samostojni esejistični in kritiški izraz.
Prvi del zbornika, imenovan Poročevalsko-dokumentaristična sekvenca, povzema ciklus predavanj, ki jih je Škratova filmska mala šola prirejala v letu 2010. V obliki poročil srečamo poglede posameznih predavateljev, ki se vsak po svoje dotikajo obravnave osrednje teme revščine in socialne izključenosti. Dokumentiranje predavanj, ki jih lahko v celoti poslušamo tudi na spletu, kaže raznovrstno paleto pristopov in razmišljanj, ne le strogo filmsko teoretskih, ampak tudi posegajočih po metodologijah in družbeno-političnih analizah, ki kot metode politične refleksije v kulturi niso preveč zaželene, še posebej ne pri nas, razen če seveda ne reprezentirajo pozitivnega pomena in vloge posameznikov na oblasti.
Drugi, najbolj obsežni del zbornika, naslovljen Off kader, predstavlja objave esejističnih in teoretskih razmislekov na izbrano temo. Osrednji značajski črti Škratove filmske male šole, da vzpodbuja in ustvarja avtonomne teoretske in metodološke pozicije na filmskem področju, tako najbolje sledijo esejistični prispevki v razdelku Off kader, ki tvori osrednji del zbornika in je tudi njegov najbolj pomemben prispevek k humanističnemu razmišljanju mladih v Sloveniji. Besedila so udeleženci ustvarili kot povzetek oziroma refleksijo predavanj v teoretskem ciklusu Škratove filmske male šole ali kot rezultat lastnega premišljevanja, kako se osrednja tema revščine in socialne izključenosti kaže skozi filmski medij.
V uvodnem besedilu teoretskega dela zbornika Katja Čičigoj v navezavi na svoje predavanje, predstavljeno v teoretskem delu Škratove filmske male šole, problematizira etična izhodišča pri filmskem predstavljanju Drugega, in sicer skozi primerjavo filmov Revni milijonar Dannyja Boylea in Episode 3 Renza Martensa. Eseja Andreja Tomažina in Tjaše Pureber prav tako povzemata njuni predavanji. Tomažin prepleta misli in podobe Levinasa in Tarkovskega, ter jih podpira s primeri iz Tarkovskijevih filmov Nostalgija in Žrtvovanje, Pureberjeva pa kritično analizira stereotipe pri reprezentiranju Romov v filmih Emirja Kusturice, enega najbolj uspešnih prodajalcev balkanizmov. Znanstveno-fantastično estetiko, ki je pogosto izrazito socialno in politično orientirana, obravnava prispevek Matica Majcna in jo na primeru filma Okrožje 9 Neilla Blomkampa ter s teoretskim orodjem Andréja Bazina v slovenskem prevodu revije KINO! vzporeja z estetiko dokumentarističnega realizma. Nina Cvar v zadnjem esejističnem besedilu prek Deleuzovega koncepta družbe nadzora ponuja temelje za analizo odnosov med filmom, kapitalizmom in digitalnim načinom produkcije.
V obravnavanem razdelku esejističnih prispevkov Off kader po izvirnosti in lucidnosti izstopa predvsem prispevek Barbare Drole, ki se v nadaljevanju svojega predavanja Enakost in razredni boj pri Jean-Lucu Godardu, v eseju z naslovom Film socializem skozi pogled s strani, loteva predvsem filmskega branja Godardove fascinacije nad tehnologijo. Barbara Drole, kot pravi sama, se predstavlja s sicer skromnim diskurzom t.i. pogleda nevednega gledalca na Godardov Film socializem, vendar ponuja predvsem inovativne možnosti gledanja celotnega Godardovega filmskega opusa. Po mnenju Droletove njegova fascinacija nad tehnologijo že od osemdesetih ni le slepa uporaba tehnologije v službi ideologije, temveč prej njeno prevpraševanje. Ker se je Godard z Jean-Gorinom konec šestdesetih posvetil Vertovovemu delovanju in mu skušal slediti pri raziskovanju in ustvarjanju političnih filmov, Barbara Drole vidi referenco, ključno tudi za prvi film, ki ga je Godard v celoti posnel digitalno. V Filmu socializem namreč prepoznava pomembno naslombo na prvi sovjetski zvočni film Entuziazem, v katerem je Vertov raziskoval odnose med zvokom in sliko ter ju vzporejal z gradnjo nove socialistične družbe. Droletova iz primerjave potegne zelo zanimivo izpeljavo, v kateri odpira vprašanja produkcijskih in distribucijskih zmožnosti filma. Gre za vprašanja, ki v veliki meri okupirajo tudi Godarda, ki se sam skuša – včasih zaletavo, drugih regresirano – soočati z izzivi sodobne kulturne produkcije.
Zbornik v sklepnem delu, naslovljenem Veliki (kritiški) plan, zaokrožujejo filmske recenzije, v katerih so se udeleženci izobraževalnega procesa praktično poskusili kot premišljevalci filmskega medija skozi prizmo tematske perspektive. Dare Pejić je v recenziji filma Damjanova soba v Celju rojene Jasne Krajinović, podobno kot v svojem teoretskem predavanju, stopil v analizo odnosov med posameznikom in institucijo. Film Nell Michaela Apteda je recenzirala Eva Podobnik, najmlajša udeleženka Škratove filmske male šole, in v njem preverja odnose med posameznico, ki je odraščala v divjini, in družbo ter mediji, ki jo zaradi priučenih kulturnih vzorcev želijo stigmatizirati in hospitalizirati. Zadnji kritiški zapis se posveča filmu Belka o postkolonialni Afriki, v katerem Goran Kompoš išče politične korenine v filmskem ustvarjanju Claire Denis, čeprav sama o svojem filmskem delu trdi, da ne vsebuje političnega sporočila.
Če parafraziramo izjavo Claire Denis o nepolitičnosti njenih filmov, ki so politični, bi najbrž podobno lahko trdili tudi o Škratovi filmski mali šoli. Njen praktični del, proces nastajanja kratkega dokumentarnega filma Izrezi praznine, je v zborniku označen z naslovom Emancipirani snemalci s kamerami. Ob pomanjkanju kritične refleksije množice podob, ki krožijo okoli nas in vzpodbujajo predvsem stereotipe, je poskus – četudi neformalne – artikulacije odziva na produkcijo in distribucijo tovrstnih „izpraznjenih“ podob lahko zelo ustvarjalno dejanje.
Nov letnik Škratove filmske šole, ki bo opustila predznak „mala“, vas čaka že 29. marca v Knjižnici Šiška.
Komentarji
komentiraj >>