Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Paweł Huelle: Zadnja večerja a.k.a. poljski kruh vsakdanji. (2331 bralcev)
Ponedeljek, 21. 3. 2011
Petra Meterc



»To zgodbo je hotel avtor, ki jo je spisal, tako zakriti z imeni, da niti dežele, v kateri se je dogodila, ni želel imenovati zaradi velikih grdobij, ki so se v njej zgodile, saj ni maral spravljati v sramoto dežele, družine in sorodnikov, ki baje še živijo, vendar dodaja: kjerkoli se je dogodila, dovolj je - kot pravi sam – da je resnična.«

S temle citatom Michała Jurkowskega začne svoj roman Zadnja večerja, ki je v prevodu Jane Unuk izšel pri založbi Modrijan v lanskem letu, poljski avtor Paweł Huelle. Roman je pravcat zeitgeist o Poljski. Čas je omejen na en dan, v katerem se pet starih prijateljev v futurističnem mestu Gdansk prebija do gledališča, kamor jih je povabil star prijatelj, umetnik Maciej, ki jih želi fotografirati kot apostole pri zadnji večerji. Okvir zgodbe pa ni tako preprost. Avtor v času brez opozorila preskakuje; za dve desetletji kadar opisuje življenja glavnih oseb ter za več stoletij, ko opisuje doživetja nekega umetnika, ki je slikal vedute Jeruzalema. Preskoki niso del refleksij ali retrospektiv; avtor le zapisuje svoj tok misli, ki ga pretipkava v elektronsko sporočilo namenjeno Neznanki in ga sam imenuje kronika, s čimer namiguje na resničnost zapisanega. V knjigi smo prav tako pogosto iznenada vrženi v Jeruzalem, nekajkrat v Sarajevo, včasih pa tudi okolica Gdanska spominja na svetopisemsko pokrajino.

Delo je mozaik človeških usod v svobodni Poljski ter eruditskih razmišljanj avtorja o veri ter umetnosti. Vera je predstavljena kot religija brez pravega verovanja; predstavnik katolicizma, duhovnik Monsinjor, je poosebljena karikatura: vozi se z mercedesom, brez sramu je podjetniško naravnan saj prodaja svojo znamko nekvalitetnega vina, njegov pristop je populističen, aroganten in skrajno antisemitski. Podobno smešenje v knjigi doživi konservativna politika bratov Kaczyńskih; v Gdansku prihodnosti se junaki vozijo po aleji Kaczyńskih, nekje v romanu pa avtor smeši tudi jezikovno prostaški politični diskurz, ki je v času njune vlade prevladoval.

Huelle poleg katolištva slika tudi islam, ki je našel svoje mesto v Poljski bližnje prihodnosti – mesta so polna mošej, v Gdansku deluje celo islamska Svobodna Univerza, katere vodstvo želi le čim večje število študentov, predavanja sama pa niso prav pomembna. Turistične agencije v stilu različnih novih popularnih duhovnosti organizirajo tako imenovana romanja resnice – izlete s poduhovljenim vodičem. V romanu je prav tako očitna preokupiranost s pojmoma evharistije in transsubstanciacije, ki predstavljata nekakšni zadnji pravi metafizični vprašanji. To se kaže predvsem v obsedenem razglabljanju o različnih zapisih evangelijev, od cerkve priznanih ali ne, ki nas v romanu vračajo dva tisoč let nazaj k dogajanju na dan domnevne zadnje večerje in v katerih je čutiti vpliv Bulgakova.

Zanimivo je, da navkljub ostremu slikanju problemov katoliške vere in paranoični bojazni pred islamom, zaradi česar so delo na Poljskem označili za kontroverzno, avtor vseeno tradicionalistično ne postavi pod vprašaj vere same. Sprašuje se le, kaj se je zgodilo z verniki. Ko slikar posede prijatelje za mizo zadnje večerje se zdi, da bi lahko vsak od njih predstavljal Judeža, saj naj bi vsi obrnili hrbet veri. Slikar veselo škljoca, roman se počasi zaključuje, šele na samem koncu pa se nekdo tiho vpraša, kje je pravzaprav Jezus.

Podobno tradicionalni pogledi se v romanu pokažejo tudi v spopadu avantgardne umetnosti s tisto, ki se obrača k tradiciji. Predstavnik radikalnega konceptualizma, performansa ter inštalacij je umetnik, katerega akcije so prav absurdno brezpomenske. Avtor ne razpravlja o vlogi te umetnosti, a jo že od samega začetka knjige smeši ter zavrača kot prazno in neaktualno.

Zanimivo je, da se od tradicije pisatelj odvrne le pri formi romana. Ta je nasičena z intelektualnimi razpravami, ironijo, satiro, metabesedilnostjo ter opozarjanjem na lastno fiktivnost. Vsi ti postmodernistični manevri so še dodatno prepleteni z opisi resničnih dogodkov, ki vdirajo v fikcijo in zaradi česar bi delo lahko označili za citatno metafikcijsko pisanje. Posebno mesto v romanu ima le poglavje z naslovom Dvanajsti, ki opisuje psihično bolnega Lizimaha, ki se ima za mesijo. Ta deluje kot zaključena kratka zgodba, ki spominja na tiste, ki jih je leto po izdaji Zadnje večerje avtor zbral v knjigi z naslovom Povesti hladnega morja. Molj se zato sprašuje, zakaj se s tako preprosto strastjo pripovedovanja zgodb, s kakršno se je avtor lotil slednje zbirke, ni lotil tudi Zadnje večerje.

Nad Baltikom je posedala Petra Meterc.




Komentarji
komentiraj >>