Torek, 22. 3. 2011
goran
* Zasedba Hercules & Love Affair je s svojim prvencem povila enega bolj opevanih albumov v letu 2008. Njihovo obujanje disco razvratov iz sedemdesetih je na krilih Antonya Hegartya in hit singla ‘Blind’ zabeležilo hvalospeve glasbenih kritikov, pa tudi publike, ki je Andya Butlerja z ekipo praktično čez noč povzdignila med najbolj priljubljene zasedbe. Da so razvneli tudi plesne strasti podalpske publike, se je potrdilo pred slabim letom, ko so s svojo glasbo in pojavnostjo očarali napolnjen Kino Šiška. Že takrat pa smo skozi skladbe, ki so sedaj našle prostor na novem albumu ‘Blue Songs’, lahko razbrali njihove nove smernice. Verjetno se ne bi nihče pritoževal, če bi Butler z novo ploščo ponovil uspešno formulo s prvenca, toda očitno je, da mu največ pomeni glasba sama. Zdi se, da se ob snovanju novega albuma ni preveč ukvarjal z uspehom, ki mu ga je prinesel prvenec, pač pa je prostor ponovno odprl svežim idejam in novim domislicam. No, tu je potrebno pripomniti, da tistega dela formule, v katerem se opre na izročila glasbenih praks iz polpreteklosti, tudi s ploščo ‘Blue Songs’ ni spreminjal. Razlika je le ta, da je s prvencem osvežil newyorško disko estetiko iz sedemdesetih let, z novim albumom pa se ozre v zapuščino čikaških in detroitskih plesnih muzik iz osemdesetih let minulega stoletja.
Sprememb pa ni bila deležna le glasba. Po napovedih iz Butlerjevih zgodnejših intervjujev, v katerih je projekt Hercules & Love Affair opisoval kot platformo za sodelovanje z različnimi glasbeniki, je za album ‘Blue Songs’ zamenjal praktično celotno ekipo. Tima Goldsworthya je zamenjal avstrijski producent Patrick Pulsinger, ki ga bomo – mimogrede – na naših odrih lahko slišali že ta konec tedna, privrženci zasedbe Hercules & Love Affair pa bodo bržkone najbolj pogrešali Antonya Hegartya, ki je na prvencu prevzel vlogo osrednje disco dive. Kim Ann Foxman, Aerea Negrot in Shaun Wrigh, ki so prispevali vokale za nove skladbe, doslej niso bili deležni večje pozornosti, bo pa apetite poslušalcev, ki stavijo na preverjena imena najbrž vsaj deloma potešilo gostovanje Keleja Okerekeja iz zvezdniške zasedbe Bloc Party. Sodelovanje z novimi vokalisti je vzročno povezano tudi s samo zasnovo novih skladb. Če so na prvencu skladbe pogosto slonele na vlogi vokalistov, album ‘Blue Songs’ pogosto studijsko zmanipulirane vokale praviloma podredi glasbi. Toda, če spremembo Butlerjevih tokratnih sodelavcev lahko razumemo skozi spremembo glasbenih smernic, nekoliko preseneča odločitev za razhod z eminentno založbo DFA. Kje točno se skriva vzrok, da je Butler poiskal novo založbo ni jasno, se bo pa s svojo glasbo bržkone suvereno usidral tudi v okrilje majhnega britanskega neodvisnega založnika Moshi Moshi, kjer so v trinajstih letih svojega obstoja priložnost ponudili številnim glasbenikom, ki so v zadnjih letih prevetrili sredinske ali pa pop smernice.
‘Blue Songs’ je skozi prizmo glasbe resda drugačen album od uspešnega predhodnika, toda obenem estetsko ostaja v okvirjih plesnega izraza, ki je zasedbo Hercules & Love Affair usidral v ušesih trendovske publike. To pa niti ni presenetljivo, nenazadnje je na zametke house glasbe, ki se jo z novim albumom loti Butler, neposredno vplivala njujorška disco scena, iz katere je inspiracijo črpal za prvenec. Iz tega lahko povzamemo, da je album ‘Blue Songs’ pravzaprav logično, evolucijsko nadaljevanje ideje na kateri je Butler osnoval zasedbo Hercules & Love Affair. Ker se je house estetike tokrat lotil precej brezkompromisno, ta sicer verjetno ne bo deležna enako obsežnega posluha kot prvenec, ki je prostor odprl konvencionalni pop senzibilnosti. Nove skladbe so bolj ohlapne in ne ponujajo tistega očitnega pop naboja, zato na albumu, z izjemo skladbe ‘My House’, pravzaprav ni potencialnega hita kot je bil denimo singel ‘Blind’. Bo pa glasba bržkone bolj pisana na posluh glasbenih sladokuscev, dobro seznanjenih z zapuščino house glasbe. Butler in Pulsinger sta šla v produkciji celo tako daleč, da sta velik del materiala posnela z legendarnimi Rolandovimi sintetizatorji, ki so house in techno glasbo definirali že skozi prizmo samega zvoka. Toda, če je bil ta v začetkih, pa tudi poznejših obuditvah še razmeroma grob, surov, Butler vanj tokrat poseže mnogo bolj rafinirano. Ustvari mojstrsko ravnotežje med klubsko, na ritmih postavljeno house prvinskostjo na eni in izbrušeno pop produkcijo na drugi strani, zato bo album ‘Blue Songs’ verjetno precej razdelil privržence zasedbe. Na eni strani bodo tisti, ki bodo navijali za pop format, in na drugi tisti z apetiti po klubski plesni glasbi. No, s svojim novim albumom, na katerem se bolj kot s svojo pozicijo ukvarja z glasbo, bo Butler verjetno naletel predvsem na pozornost tistega bolj angažiranega poslušalca. Vsekakor pa je plošča ‘Blue Songs’ tudi napoved, da od projekta Hercules & Love Affair v prihodnosti lahko pričakujemo še več zanimivih glasbenih pogruntavščin.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>