Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Glasba ujeta v oblaček (2172 bralcev)
Torek, 22. 3. 2011
Mimo



Strip je nemi medij. Zato toliko bolj preseneča dejstvo, da je veliko število stripovskih avtorjev zelo povezanih z glasbo. Harvey Pekar je bil glasbeni kritik, Robert Crumb je sodeloval v več glasbenih zasedbah, prav tako James Kochalka …

Še več je avtorjev, ki jih je glasba močno zaznamovala in so se ji v svojih delih dodobra posvetili. In tako kot je neskončno različnih glasbenih okusov in neskončno število grafičnih stilov, je končno napočil čas, ko avtor na svoj način ustripi muziko. Konec je namreč časov, ko se je glasba risala še v oblačkih z raztrosenimi notami v njem. V tem kratkem prispevku predstavljam tista dela, ki so močno povezana z glasbo, hkrati pa jo upodabljajo na edinstven način. Kako se torej slišijo stripi?

Najprej dva stripa s podobnim naslovom. Mawilow Die Band in Gipijev Garage Band. V obeh primerih gre za zgodbo s podobnim zapletom. Pripovedi se vrtita okoli sestavljanja mladostniških rokovskih skupin, ki ga spremljajo prijateljstvo, prepiri, živčnost pred koncerti, osvajanje punc, … Podobni zgodbi navkljub pa je treba vedeti, da sta si avtorja karakterno in stilsko tako zelo različna, da je njun končni izdelek popolnoma drugačen. Gipi veliko več pozornosti nameni odnosom znotraj benda, medtem ko se Mawil sproščeno ukvarja predvsem s študentskim življenjem, kjer je muzika predvsem priložnost, da osvojiš srce svoje ljubljene. Odvisno torej od počutja bralca, ali si želi sproščenega ali bolj resnega branja. Toda če gledamo na ti dve deli z glasbenega stališča, močno prednjači Mawilov Die Band. Gre namreč za enega izmed stripov, ki so zares dobro ujeli glasbo v svojih oblačkih.

Že na prvi strani nas pričaka začetniško učenje kitare, ki je izvedeno zares dobro. Sheme akordov in izrazi na obrazu kitarista so namreč učinkovito medsebojno prepleteni in neverjetno spominjajo na prvi trenutek, ko sem se tudi sam spopadel s tem instrumentom. V nadaljevanju muzikalnost stripa ne popusti. Stran za stranjo nas spremljajo najrazličnejši zvočni učinki od zapiranja zadrge in splakovanja pisoarjev do pritiskanja gumbkov in podobnih drobnarij. V pravo zadovoljstvo bo bralcu prebirati reparski koncert, kjer so elementi, kot so pravilni poudarki na besedah in ritem, odlično izpeljani. Vse to ponudi bralcu glasbeno–bralno izkušnjo, ki je sam še nisem zasledil v stripovskem mediju.

Iz rocka odbrenkajmo v jazz, kjer je doma veliko avtorjev. Eden takšnih je Phillip Paquet. Če gledam z grafičnega stališča, njegov občutek za prenos glasbe v stripu sicer močno zaostaja za Mawilovim, vendar so njegovi stripi prava zakladnica dobro, še več pa manj znanih dejstev o velikanih jazza. V zbirki stripov Snapshots je tako ustripil življenjske zgodbe in anekdote Milesa Davisa, Duka Ellingtona, Fletcherja Hendersona in drugih. Hkrati se je v stripovskem albumu Louis Armstrong dodobra posvetil velikanu jazz glasbe. Če temu dodamo še osebne izkušnje, ki jih avtor vključuje v svoje zgodbe, je Paquet skorajda nujno branje za vse tiste, ki stripe radi prebirate ob klasičnem jazzu.

Eden tovrstnih je tudi triologija Bughouse Steva Laflerja. To skoraj 430 strani obsežno delo je klasična filmska zgodba o delovanju jazz banda iz petdesetih let. Glavni akterji so tokrat žuželke, ki srkajo tako imenovani »Bug juice«, drogo, ki nekaterim omogoča, da se sprostijo na odru, drugi so zaradi nje bolj pogumni pri dekletih. Nasploh je pri tem stripu bolj kot glasba v ospredju fascinacija z drogami in ostalimi odvisnostmi, kot so kockanje in dekleta, ki so bile tako zelo značilne za to obdobje jazza. Če prištejemo še mnoge reference na znane jazz boperje, kot sta Miles ali Bird, pa vsekakor dobimo lep vpogled v vse bolj oddaljeno obdobje glasbe.

Album Klezmer glasbo obravnava drugače, loti se je skoraj mistično, glasba je povsod. V sprehodih, na lovu, na svatbah, sprehodih, … Kot pravi avtor sam, se je s tem delom želel pokloniti ne zgolj klezmer glasbi, temveč tudi kulturi vzhodne Evrope, kjer ima glasba močan naboj patosa. V povezavi s to trditvijo se avtor impresionistično loti ustvarjanja občutkov s skrbno izbranimi akvarelnimi barvami, ki ustvarjajo enega najlepših vzdušij v stripih sploh. Tako lahko samo upamo, da bo založnik v angleščino prevedel tudi preostale dele Klezmerja.

Če povzamem naštete stripe, se prav vsi posvetijo glasbi predvsem na grafičnem nivoju. Tako je še veliko rezerve v skrbni izbiri besed, orkestraciji, ritmu, … Tega se zaveda tudi Art Spiegelman, ki v svoji sicer nestripovski izdaji The Wild Party ilustrira pesem Josepha Moncurea Marcha. Med njenim prebiranjem si človek ne more kaj, da z nogo ne bi udarjal ritma in se ne bi ustavljal, dokler ni čas za glasbeno pavzo. Tako torej še čakam na strip, ki bi uspel kar najbolje izkoristiti tako grafično kot besedilno plat glasbe. Za zdaj je to najbolj uspelo Mawilovemu Bandu.

Naj za konec omenim še zanimiv glasbeni izdelek, ki je tesno povezan s stripi. Gre za soundtrack stripa The Blankets, kar je nedvomno posebnost znotraj tega medija. Zanj je poskrbela oregonska glasbena skupina Tracker. Glasba je sicer primerna za branje tega stripa, saj dobro povzame melanholično vzdušje, vendar se ne morem znebiti občutka da gre predvsem za zanimivo marketinško potezo, saj je t. i. »soundtrack« nastal naknadno, pa tudi plošča sama ni nikakršen presežek. The Blankets soundtrack ni edini stripovski soundtrack. Enega takih je že leta 1993 za album Like a Velvet Glove Cast in Iron posnel Victor Banana. Ne zaostaja pa niti Slovenija oziroma punk skupina Racija, ki je po stripu Rdeči Alarm Tomaža Lavriča posnela istoimenski glasbeni album.

Svoje je odbrenkal Mimo.


Komentarji
komentiraj >>