Pogosta težava predvsem tistih študentov, ki živijo v zasebnih stanovanjih, je soočanje s policijo po prijavah sosedov zaradi motenja javnega reda in miru. S podobnim se soočajo tudi ostali študenti, ki živijo v študentskih domovih, ampak jih verjetno manjkrat prijavijo sosedje, kot pa prebivalci hiš blizu študentskih naselij. V prej omenjenih zasebnih stanovanjih pa je študent obkrožen z drugimi generacijami, ki niso vedno najbolj tolerantne do mladinske zalege.

Ob vselitvi v povsem običajen blok lahko morebiti pričakujete, da bo nasproti vas stanovala lepa mlada gospodična ali pa postaven mladenič. Če ste bolj realni, si lahko obetate prijazno starejšo gospo, ki vas vsake toliko prosi, da ji iz najvišje police prestavite lončnico, ker je sama ne doseže, nakar vam v zahvalo ponudi domače piškote. Namesto tega dobite sitno staro ženšče ali nekdanjega partizana, ki vas, kljub vaši vljudnosti in trudu, na hodniku ne želita pozdraviti in vam za nameček še vsake toliko na vrata pokličeta še polcijo, ker da ne moreta spati na drugi strani izolirane betonske stene, bojda zaradi vašega preglasnega dihanja.

Če pustimo ob strani razne žure in glasne pijanske večere, ko nas policijska intervencija pri vhodnih vratih niti ne preseneča, in se posvetimo tistim, na srečo redkejšim priložnostim, ko nam policija potrka na vrata, ker poskušamo v svojem stanovanju zgolj živeti.

Za odgovore na našo dilemo, koliko hrupa je resnično preveč, smo poklicali na policijsko upravo Ljubljana in se pogovorili z njihovim tiskovnim predstavnikom Sebastjanom Juhantom. Najprej nas je zanimalo, kako policisti v primeru prijave zaradi hrupa v stanovanjskem objektu ali naselju ugotovijo, ali je prijava upravičena. Ali imajo za to na voljo kakšne naprave za merjenje, za sabo mogoče kakšno izobraževanje ali kaj podobnega. V glavnem, kako lahko oseba objektivno oceni jakost hrupa.

V kolikor sami veste, da ste bili res preglasni, vam niti ne preostane veliko možnosti, kaj storiti. Ker pa prijave niso vedno upravičene, smo Sebastjana Juhanta vprašali, kakšne možnosti ima na voljo oseba, ki so jo po krivem prijavili policiji zaradi motenja javnega reda in miru.

Ker smo imeli ravno priložnost, smo povprašali tudi o temi, ki se ne čisto dotika naše osrednje teme, je pa vseeno zanimiva za prihajajoče obdobje večjih žurov. Zanimalo nas je namreč, kako se v primeru raznih predhodno prijavljenih enkratnih prireditev in koncertov določi ura, do katere se prirediteljem izredno dovoli hrup pozno v noč.

Za konec pa je Juhant sam dodal še tole pacifistično sporočilo, s katerim se tokrat tudi strinjamo:

Kaj se je torej zgodilo s skoraj prijaznim opozorilom spodnjega soseda z metlo ob strop, kadar naše raziskovanje po lastni glasbeni zbirki doseže neslutene jakosti? Čeprav ne želim poenostaviti zadeve in zvaliti vse krivde enostavno na stanje naše družbe in na popularno rečenico »tako pač je dandanes«, pa vseeno ne moremo čisto mimo tega. Minimalni stiki med sosedi verjetno tudi v končni fazi pripomorejo k vojnem stanju in ekstremno nizkim količinam potrpljenja v bloku.

Na splošno pa so postala enostavno prevelika tudi pričakovanja ljudi, ki živijo v živahnih mestih, v ogromnih starih blokih s komajda kakšno zvočno izolacijo v stenah. Pričakovati tišino sredi konstantnega hrupa je verjetno še bolj utopično kot naša začetna vizija prijazne sosede s piškoti. Medtem pa na pol prazno slovensko podeželje čaka ...

Da ne bi motila svojih gluhih sosedov, je v tišini prispevek tipkala MajaO.