David Axelrod je v svoji glasbi združeval eksperimentalne zvočne pokrajine Georgea Martina, Phila Spectorja in Briana Wilsona s filmsko glasbo Lala Schifrina in Johna Barryja, vse skupaj pa zmešal v okusnem koktejlu odpičenega gruvanja Johna Whitfielda. David Axelrod je pozabljeni studijski genij ameriške glasbe iz poznih šestdesetih let.
Njegova osupljiva glasba bi kaj lahko ostala opažena samo v opombah glasbenih enciklopedij, če ne bi bilo nenasitljive potrebe hip-hop kulture po vedno novih in novih samplih. Še kakšnih petnajst let nazaj povprečen hip-hop producent ni segel dlje kot do skrajnih koncev kataloga Jamesa Browna. Od sredine devetdesetih pa so producenti, kakršni so DJ Premier, Prince Paul in DJ Shadow po kratkem a strastnem flirtanju z jazzom sedemdesetih, v iskanju novih beatov gledali vedno dlje.
Produkcije Cannonballa Adderleya in Louja Rawlsa iz poznih šestdesetih s širnim prostorom med debelim sploščenim basom ter kristalno čistim snareom in hi-hatom je odlično ustrezala njihovim potrebam. Za strastne zbiralce plošč, kakršna sta DJ Shadow ali Prince Paul, ki imata, mimogrede, v svoji kolekciji oba krepko čez 40.000 plošč, ni trajalo dolgo, preden sta opazila, da se na mnogih ploščah pojavlja vedno eno in isto ime.
David Axelrod izhaja iz radikalne delavske družine. Njegov oče je delal za delavske sindikate v času, ko Amerika ni bila prav nič naklonjena takšnemu agitatorstvu. Sam se s pravicami delavstva sicer nikoli ni ukvarjal, zato pa je odrasel v človeka s svobodnimi pogledi na svet. Še danes se baje rad pohvali, da je ostal liberalec. Po kratki avanturi v boksu, se je znašel v živahni jazzovski sceni, ki se je v tistem času razvijala na Zahodni obali Združenih držav Amerike, tudi in predvsem zaradi booma v filmski in televizijski industriji, ko je bilo na voljo vedno več snemalnih studiev. Zelo hitro se je izoblikoval v odličnega producenta, zato so mu leta 1964 pri založbi Capitol ponudili mesto producenta in promotorja nekaterih njihovih varovancev. Tam je bil mdr. odgovoren za razvoj kariere južnoafriške jazz pevke Lette Mbule, alto sax velikana Cannonballa Adderleya in soulovske legende Louja Rawlsa.V svobodomiselnih šestdesetih, ko so producenti še lahko delali v studiu direktno s svojimi artisti, in ko so bili pretežno tudi sami glasbeniki, je Axelrod naredil orkestracije za hite, kakršen je bil denimo Dead End Street. Tega je leta 1968 odpel klubski soul pevec Lou Rawls, s čimer ga je Axelrod praktično »iztrgal« iz kroga Sammyja Davisa Jr., ga socialno ozavestil in usmeril proti ulici. Omenjeno skladbo je napisal in sproduciral nihče drug kot David Axelrod.
David Axelrod je bil odgovoren tudi za sodelovanje bratov Cannonballa in Nata Adderleya. Njuno plodno sodelovanje je trajalo vse do Cannonballove smrti v letu 1975.Poleg tega lahko Davidu Axelrodu pripišemo tudi zasluge za zgodnje »world music« eksperimente, kakršen je bil npr. album Accent On Africa ali pa veseljaški samba karneval The Happy People že omenjenega dvojca bratov Nata in Cannonballa Adderleya.
V Axelrodovih produkcijah sicer ni bilo moč zaslediti toliko studijskih trikov, kot pri Georgeu Martinu, znamenitemu producentu še bolj znamenitih Beatlesov, zato pa so bile skladbe polne strunskih orkestracij in močno zefektiranih bobnov zavite v peresno odejo takrat povsem novih stereo efektov. Princip, ki so se ga kasneje v svojih bogatih produkcijah posluževali glasbeniki, kot so Steely Dan ali pa npr. malce manj uspešno The Doobie Brothers. Dober primer povedanega je prvi del skladbe Warning Talk z njegovega tretjega albuma Earthrot iz leta 1970.
V času, ko se je psihadelični garažni bend The Electric Prunes razdiral v meglici drog in misticizma, so odgovorni pri založbi Capitol poklicali Davida Axelroda, da jih je spravil nazaj skupaj za njihov cerkveni album Mass In F Minor iz leta 1968 in še istega leta za precej bolj opaznega Release Of An Oath, ki je izšel pri založbi Reprise. Čeprav je bil bend menda vseskozi nezadovoljen z rezultati, brez dvoma tudi zaradi tega, ker so ob bohotni Axelrodovi orkestraciji sami odigrali le stransko vlogo, pa je danes album Release Of An Oath znan kot odličen vir hip-hopu prijaznih breakov in filmsko prostranih godalnih aranžmajev. Daleč stran od zgodnjega garažnega rocka The Electric Prunes.Na podlagi uspehov, ki jih je Axelrod imel z Loujem Rawlsom, Cannonballom Adderleyem in The Electric Prunes, mu je založba Capitol omogočila snemanje lastnega albuma. Poezija britanskega poeta iz 18. stoletja Williama Blakea je bila menda tisti vzvod, ki je Axelroda pripravil do tega, da je sproduciral tri albume osupljivo zaranžiranih psihadeličnih pop oper, ki so se porodile v njegovi vizionarski glavi. Svojeglav psihonavt Axelrod, dolga leta na heroinu in zatem na kokainu, je bil vedno vsaj en korak pred svojimi sovrstniki. No, vsaj toliko, kolikor so bile njegove pesmi med prvimi, ki so linearno dvo-in-nekajminutno obliko pop skladbe zamenjale z najčistejšo senzacijo zvoka ne glede na formo in pojavno obliko samih pesmi.
S poezijo inspirirane inštrumentalne skladbe na Axelrodovih prvih dveh albumih Song Of Innocence in Songs Of Experience so se s tretjim albumom Earthrot razvile v bolj konceptualen izdelek. Pojavili so se vokali z izraženo skrbjo za okolje, ki so bili za glasbo v tistih časih pionirski še na enem področju. Treba je namreč vedeti, da govorimo o zatonu šestdesetih, ko je hipijvskemu gibanju počasi zmanjkovalo sape. Besedila skadb si je Axelrod sposodil v svetih knjigah starodavnih prebivalcev severne Amerike in v Bibliji. Na plošči Earthrot sta se pojavila dva štiridelna komada: Warning Talk in The Sign.
Medtem so se Axelrodove ambicije razširile. Zdaj že uveljavljene artiste je spodbujal v vedno bolj čudne spiritualne sfere. Medtem ko sta se brata Adderley posvečala temam, kot so zodiak in biblija, se je Lou Rawls preizkušal s čudaškimi priredbami rockovskih klasik, kakršna je recimo Donovanova Season Of The Witch in For What It's Worth zasedbe Buffalo Springfield.
V letu 1970 je Axelrod zapustil Capitol in pričel delovati kot samostojen producent. Še naprej je delal s Cannonballom, njegovi solo albumi pa so ubrali precej drugačno pot. Večinoma je eksperimentiral v jazz-funk maniri in skozi sedemdeseta izdal kar nekaj albumov, ki pa ne dosegajo ravni kvalitete, s katero se ponašajo njegova zgodnja dela. Še najzanimivejša sta albuma Heavy Axe, ki je izšel pri založbi Fantasy in Strange Ladies, ki ga je založila MCA. Sredi osemdesetih je posnel še album country priredb v njegovem stilu in še en konceptualen album Requiem, na katerem je obravnaval tematiko holokavsta, in ga je sam smatral za vrhunec svoje glasbene kariere.Nesporno dejstvo ostaja, da je največji uspeh doživel konec šestdesetih, s prvima dvema ploščama. Skozi sedemdeseta in še bolj očitno skozi osemdeseta je njegova ikona povsem zbledela in prav lahko bi se zgodilo, da bi ostal samo še eden izmed pozabljenih genijev preteklosti z grammyjem na domači polici, če ne bi bilo vizionarskih hip-hop artistov, kakršni so Dr. Dre, DJ Shadow, The Beatnuts, Lauryn Hill in še kakšen bi se našel, ki so njegovo osupljivo godbo reciklirali na najboljši možen način.
Po zatonu v osemdesetih se je v sredini devetdesetih Axelrodovo ime znova začelo pojavljati v navezi s projektom Unkle, ki sta ga ustanovila James Lavelle in Josh Davis aka DJ Shadow. S svojo fanatično navdušenostjo nad njegovo glasbo sta pripravila Davida Axelroda do tega, da je prispeval remiks za njihovo skladbo Rabbit In Your Headlights z enega njihovih EP-jev.
Potem, ko so Unkle Davida Axelroda predstavili širši množici fanatičnih zbirateljev starih beatov, so cene njegovih originalnih plošč na zbirateljskem trgu eksplodirale v neslutene višave. Znova se je pojavilo zanimanje za tega kalifornijskega ekscentrika s konca šestdesetih in po skorajda tridesetih letih je skladba Holy Thursday z njegovega prvega albuma znova postala hit. Znašla se je mdr. vsaj na NME-jevi kompilaciji in eni izmed zelo uspešnih Blue Noteovih kolažev iz serije Blue Breaks.
Z remiksom skladbe Rabbit In Your Headlights, za katero je vokal posodil vokalist zasedbe Radiohead, Thom Yorke, pa sodelovanja med Unkle in Davidom Axelrodom še ni bilo konec. Leta 2001 je Lavelleova založba Mo'wax izdala zbirko Axelrodovih starih, nikoli prej objavljenih posnetkov, ki jih je skupaj s sodelavci iz založbe Capitol posnel za nikoli uresničen tretji album skupine The Electric Prunes. In še ena zanimivost: šlo naj bi namreč za uglasbitev Goethejevega Fausta, vendar so takrat posneli samo ritem sekcijo, nato pa zaradi peripetij med Davidom Axelrodom in bendom pozabili na posnetke. Vse dotlej, dokler se ni do njih dokopal James Lavelle, ki je Axelroda pripravil do tega, da je originalne posnetke na novo zaranžiral, jim dodal nekaj novih plasti, ki so jih posneli v Studiu B založbe Capitol, ter tako ustvaril odličen album, zlahka primerljiv z njegovimi zgodnjimi posnetki.Skladbi The Dr. And The Diamond ter The Shadow Knows sta posvečeni Dr. Dreju in DJ Shadowu, ki ju Axelrod menda nadvse spoštuje. Slednji ima verjetno od vseh največ zaslug za ponoven interes mlajše generacije za glasbo tega vizionarja. Hip-hopu pa se na novem abumu David ni poklonil samo z naslovi skladb, ampak je nanj uvrstil tudi sodelovanje s someščanom iz L.A.-ja. Svojo veščo gofljo mu je v otvoritvenem komadu The Little Children namreč posodil MC Ras Kass, znan po sodelovanju z Dr. Drejem in njegovim klanom.
Ko govorimo o zadnjem albumu Davida Axelroda, nikakor ne moremo mimo odlične skladbe Loved Boy, ki zaključuje album. Pesem je Axelrod napisal v spomin na svojega tragično preminulega sina, Lou Rawls pa je človek, ki je bil poleg Davida v trenutku, ko je ta izvedel za njegovo smrt. David je zato vztrajal, da skladbo odpoje prav on, saj nihče drug ne bi bil sposoben razumeti bolečine, ki jo je avtor občutil v tistem trenutku. Rawlsova s čustvi nabita interpretacija je zagotovo izpolnila vsa njegova pričakovanja, saj tako osebne in čustveno iskrene pesmi zagotovo ne slišite vsak dan. Mnogi so to skladbo upravičeno razglasili za Rawlsovo najboljše delo.
Z zadnjim albumom, na katerem za razliko od dotedanje prakse, David Axelrod praktično sampla samega sebe, si je vzel nazaj to, česar so se z njegovo glasbo pred njim posluževali mnogi drugi producenti. Na ta način je nastopil kot pravi vezni člen med posameznimi generacijami vnetih glasbenih navdušencev in le še enkrat več dokazal svojo ikonoklastično vlogo ter vizionarski pogled.
Diskografija:
- Song Of Innocence (1968)
- Songs Of Experience (1969)
- Earth Rot (1970)
- Rock Messiah (1972)
- The Auction (1974)
- Heavy Axe (1975)
- Seriously Deep (1975)
- Strange Ladies (1978)
- Marchin' (1980)
- Requiem: The Holocaust (1993)
- The Big Country (1995)
- David Axelrod (2001)
Zbirke:
- 1968 To 1970: An Axelrod Anthology (1999)
- The Axelrod Chronicles (2000)
- David Axelrod Anthology II (2003)
- The Edge (2005)
Komentarji
komentiraj >>