Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
»NEURADNI LIST – LETNIK 4, ŠTEVILKA 10« (1526 bralcev)
Ponedeljek, 4. 4. 2011
Lan



Neuradni list Radia Študent je štirinajstdnevnik, v katerem prestrezamo in prežvekujemo osnutke in predloge zakonov, pravilnikov, uredb, javnih naročil in drugih aktov ter dokumentov, ki šele nastajajo po vladnih in ministrskih kuloarjih. Prestreči jih je pomembno pred njihovo potrditvijo na seji vlade, saj je po njihovem pristanku v državnem zboru za vsebinske popravke praviloma prepozno. Naivno bi bilo namreč verjeti, da vsakokratna večinska koalicija svojega dela ne bo opravila skladno z voljo političnih botrov z Gregorčičeve.

Tik pred vladno obravnavo sta dve poročili organov v njeni sestavi. Andrej Horvat, ki iz bolj ali manj znanih razlogov v Bruslju ne bo nadomestil Zorana Thalerja, v svojem »Poročilu o izvajanju ukrepov Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju med letoma 2010 in 2015« vladi in sebi poje tudi hvalospeve in se poročanja na splošno loteva v pravi tehnokratski maniri. Na drugi strani je iz diametralno nasprotnih vzgibov podrobnega branja vredno letno poročilo Boštjana Vernika Šetinca, zagovornika enakih možnosti. Pohvalen in skoraj osebnoizpoveden uvod, ki ga javnost v tovrstnih dokumentih ni vajena, je vreden dobesednega citiranja posameznih izsekov.

Vernik Šetinc tako med drugim piše: "Menim, da je skrajni čas, da se naposled vsakdo, ki živi v slovenski družbi, iskreno vpraša, ali smo lahko zadovoljni s sistemom varstva pred diskriminacijo, kot ga imamo.

Opozarjam predvsem na to, da je Vlada dolžna prevzeti odgovornost za to, da bo Republika Slovenija sprejela svojo vizijo in strategijo na tem področju. Te namreč še vedno ne poznamo in je namesto Vlade ne bo pripravil nihče drug. To letno poročilo je zato predvsem opomin in poziv vladi, naj vendarle prevzame svojo politično in pravno odgovornost ter s svojim vodenjem in zgledom prične resneje naslavljati, preprečevati in odpravljati diskriminacijo v Sloveniji. Zanikanje in zmanjševanje pomena problema, njegovo podcenjevanje pa tudi gola indiferentnost so namreč ključni sestavni deli samega problema. To vzdržuje in ohranja, hkrati pa tudi legitimira strukturne in sistemske diskriminacije, rasizem, ksenofobijo, antisemitizem, islamofobijo, šovinizem, homofobijo in druge oblike nestrpnosti. Ocenjujem, da je Zagovornik načela enakosti institucija »zle usode«, ki je bila že v izhodišču obsojena na neuspeh. Dosedanje delovanje institucije v smislu neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije ter svetovalnega delovanja je treba oceniti kot neuspešno. Žal mi je, da je ta analiza, ki je bila vladi posredovana že v decembru 2010, doslej obtičala v vladnih predalih.

Sistem, ki bo učinkovito preprečeval in odpravljal diskriminacijo, je po moji oceni treba šele vzpostaviti. Ker ga ni, država krši številne mednarodne obveznosti, pa tudi svojo temeljno ustavno dolžnost zagotoviti učinkovito varstvo pred diskriminacijo. To ravnanje na simbolični ravni dojemam tudi kot izkazovanje institucionalne moči, pa tudi nespoštovanja in nezaupanja do funkcije, ki jo opravljam oziroma bi jo vsaj moral opravljati, čeprav za to nimam niti najbolj temeljnih organizacijskih pogojev. Kot zagovornik svojo funkcijo razumem izrazito proaktivno in nikakor ne le reaktivno.

Žal so bila moja prizadevanja, tudi zaradi pomanjkanja prave politične volje in neučinkovitem sodelovanju z Vlado, le deloma uspešna. Stavba s sedežem zagovornika kljub opozorilom Varuha človekovih pravic v letnem poročilu za leto 2008 in moledovanju zagovornika v letu 2010 še vedno ni dostopna za gibalno ovirane osebe. Za to se vsem odrinjenim uporabnikom v imenu institucije zagovornika iskreno opravičujem, vendar za takšno stanje ne prevzemam nobene osebne odgovornosti. Prav tako, brez svoje krivde, še vedno nimam indukcijske zanke, s katero bi lahko učinkoviteje premostili senzorne ovire za gluhe in naglušne osebe.

Globoko se zavedam tudi omejitev, ki izhajajo iz narave stvari, zlasti dejstva, da sem moški. To je lahko, na primer v primerih obravnave čustveno in psihološko občutljivih vprašanj včasih moteče ali celo odbijajoče. Na to kaže relativno majhno število tovrstnih pobud, zlasti pa tudi dejstvo, da so se name za informacije in pomoč v več primerih obrnili domnevni kršitelji, ki naj bi spolno nadlegovali svoje sodelavke, in ne žrtve.

Nenazadnje zelo resne omejitve izhajajo iz preprostega dejstva, da sem pri svojem delu povsem sam. Že letni dopust ali kakršna koli daljša bolniška odsotnost povsem ohromita delo zagovornika. Če sodimo v klub najbolj razvitih držav sveta, potem gre pri ohranjanju teh ovir preprosto za sporočila, ki odvračajo. Tudi brez besed zgovorno pričajo o tem, da preprečevanje diskriminacije doslej sploh ni bilo na lestvici kakršnih koli prioritet. Kot zagovornik se v smislu iskanja izhoda iz dosedanjega začaranega kroga v prvi vrsti odločno zavzemam, da se institut Zagovornika načela enakosti v najkrajšem času ukine. Sistem je potrebno iz pravnih ter političnih razlogov ter zaradi načela uporabnikom prijaznega delovanja javne uprave korenito spremeniti.

Kot zagovornik ne nameravam sodelovati pri ustvarjanju lažnega vtisa, da ima Slovenija sistem, ki se spopada z diskriminacijo. Tega namreč nima, doslej pa tudi ni bilo nobene prave politične volje, da bi se ga sploh vzpostavilo. Funkcijo zagovornika sem torej zavestno prevzel le začasno. Upam, da državi ne bo potrebno njene ustavne in mednarodne pravne obveznosti predočiti s pravnimi sredstvi ter z internacionalizacijo problemov."



Komentarji
komentiraj >>