Boj za javni prostor kot razredni boj

Lidija Radojević, magistra antropologije vsakdanjega življenja in nižja uradnica v javni upravi, je pretekli četrtek s svojim predavanjem v sklopu 14. letnika Delavsko-punkerske univerze. Predavanje je nosilo naslov »Boj za javni prostor kot razredni boj«, v katerem konkretizira odraz razrednega boja znotraj urbanega prostora, ki se odraža tudi na primeru Ljubljane.

Prvič v zgodovini človeštva več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v urbanem okolju, zaradi česar delovanje in upravljanje mesta postaja vedno pomembnejši vidik kvalitete življenja. Radojević poudarja, da smo priča ključnim spremembam na tem področju, ki so predvsem vzrok deindustrializacije mest, izredne mobilnosti kapitala in ljudi, strukturne brezposelnosti, privatizacije, moči multinacionalk in podobno.

Mesta niso več (zgolj) prostori bivanja, ampak so postala tržni akterji, ki so s podjetniško naravnanostjo pristali na logiko kapitala in svetovne ekonomije. Tu pa je možno zaznati ključni paradoks. Mesta naj bi služila javnemu interesu, skrbela za zadovoljevanje potreb svojega prebivalstva, a za mesto-podjetje je ključna akumulacija kapitala, ki pa je možna zgolj s privatizacijo javnega. Mesta tako s fizičnim javnim prostorom, javnimi institucijami in javnofinančnim denarjem ravnajo kot z zasebnim kapitalom.

Kot poudarja Radojević, se razredni boj kaže ravno v teh pogojih bivanja, kjer je ključno vprašanje pravica do prostora. Kdo jo ima, kdo o njej odloča, katere potrebe se bodo v prostoru zadovoljevale? Zemlja, kapital in delo so ključne kategorije, ki ženejo delovanje mestnih oblasti. Inovativne in marketinške strategije služijo lovu za mednarodne investicije. Mesta postajajo »galerije na prostem«, oblikujejo se skrajno premišljene mestne identitete, ki oblikujejo tako imenovano mesto-znamka. Ključno vlogo pri tem igrata kulturno-kreativna industrija in vedno bolj prisotna javno-zasebna partnerstva, kjer zasebni kapital poskrbi za vložek, mesto pa za (infra)strukturo. Mesta se neposredno pogajajo z zasebnim kapitalom.

Radojević se pri tem večkrat konkretno naveže na Ljubljano, ki doživlja svoj podjetniški preporod. Kulturni centri rastejo kot gobe po dežju. Javni prostor se krči v prid njegovi komercializaciji, prej zapuščeni prostori tovarne Rog, ki ga je pred propadanjem in popolno neizkoriščenostjo rešila resocializacija lokalnega prebivalstva, je zaradi svoje kulturne in turistične vrednosti postal tarča javno-zasebnega partnerstva. Podobno se godi tudi Metelkovi mestu.

Ključno je razumevanje, kaj mesto kot tržni akter prinaša za prebivalstvo, pravi Radojevič. Javno-zasebna partnerstva nalagajo špekulativno tveganje na mesta, saj je kapital izredno mobilen in se seli glede na tržne trende. Hkrati je zanimanje usmerjeno v politično-ekonomski prostor in njegovo podobo (nakupovalni centri, centri kreativne kulture, nadstandardna stanovanja ...) in ne v vsebino ter socialno funkcijo prostora (bolnice, javni prevoz, šole, neprofitna stanovanja ...). Prihaja do samoeksplotacije, kjer se izkorišča kulturni sektor, saj imajo prednost slabo plačani enkratni projekti, ki služijo zgolj kot vaba za nove investicije. Urbana in dostopna kultura sta postali osrednji cilj mestnih oblasti, pri čemer se je ob cenah za vstopnice in razmahom puhle zabave vredno vprašati, kako dostopna in urbana je resnično.

Mesta nase prevzemajo velike špekulacije in vložke za kratkotrajni učinek, rezultat pa je demografsko in socialno opustošenje. Visoke najemnine in fragmentirano upravljanje z mestnimi okoliši na eleganten način silijo finančno nelikvidno prebivalstvo na obrobje mesta ali celo v slume, vse v duhu zastavljene, očiščene, galerijske identitete. Proces gentrifikacije, nadzor, tako imenovana normalizacija prostorov, izginjanje javnih prostorov, ki ne služijo več posamezniku, ampak zakupniku, ter uničevanje ali preoblikovanje javnih institucij so realnost sodobnih mest. Komu na novo transformirana mesta služijo in predvsem komu ne, je jasno.

Ta četrtek, 7.4.2010, bo cikel »Razredni boj po razrednem boju« s svojim predavanjem »Idealni delavec in nemožnost razrednega boja: Marx in Lacan« obogatil dr. Samo Tomšič, raziskovalec na Humboldt Universität v Berlinu. Ukvarja se predvsem s freudovsko in lacanovsko psihoanalizo, strukturalizmom in sodobno francosko filozofijo. Predavanje bo potekalo ob 18. uri v klubu Gromka na Metelkovi.

Poročilo je spisala Zala Primc.