Državni zbor je včeraj sredi noči, na koncu še enega težkega poslanskega dne naposled - s preglasovanjem, pa vendarle - neprepričljivo zavrnil pomisleke Državnega sveta o nepredvidljivih finančnih posledicah takoimenovanega tehničnega zakona o izbrisanih in s tem vsaj malo podaljšal iluzijo o normalni demokratični naravi države Slovenije. Uradno naj bi torej Ministrstvo za notranje zadeve ne imelo nobenega zadržka več za konec zavlačevanja z izdajanjem odločb o ugotovitvi stalnega prebivanja za nazaj tistim izbrisanim, ki so si svoj status na tej strani Alp pravzaprav že uredili. Toda, in v tem se zrcali prava demokratična narava te države, napovedi proceduralnih ukrepov in protiukrepov na ta takoimenovani tehnični zakon, tako medlih zagovornikov kot tudi odločnih nasprotnikov iz državnega zbora pričajo, da se birokrati notranjega ministrstva k temu delu tako kmalu le še ne bodo spravili.
Glasno protestirajoča, da pa takega zakona zaradi množičnega oškodovanja javnih financ, ki menda pripadajo zgolj rodovno ter državljansko čistim, ali pa vsaj kako drugače med državljane posvojenim, ne sme biti, in da bosta izkoristila pravzaprav še zadnjo obstoječo zavoro v demokratični proceduri – razpis naknadnega zakonodajalnega referenduma - sta bila namreč tako veto-večina Državnega sveta kot tokrat strumna koalicija Slovenija. Že po samem izzidu glasovanja pa se ve, da bo parlamentarne kolege iz omembe nevrednih nacionalistov, Janševih demokratov in za preobleko žlahtnih konzervativcev skrivajoče se Nove Slovenije podprlo tudi kar nekaj bolj nacionalno-zavednih poslancev koalicijske Slovenske ljudske stranke.
Temu, kar kaže na pravo demokratično naravo države partikularnih političnih interesov, se bo - kako le ne bi, saj so naslednje leto volitve - strumno nasproti postavila poslanska večina, ki je nenazadnje takoimenovani tehnični zakon tudi sprejela. Povsem zadnja zavora demokratičnega zavlačevanja z zakonodajalnimi rešitvami, ki so se je kot zadnje rešilne bilke poleg mnogih drugih dejansko poslužili tudi izbrisani, je namreč Ustavno sodišče. Vloženo zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma lahko nanj naslovi tudi Državni zbor. Ustavni sodniki pa so po službeni dolžnosti demokratične procedure dolžni preveriti, ali bi bila vsebina takšnega referenduma v nasprotju z ustavo oziroma če bi z odložitvijo sprejetja, uveljavitve ali zavrnitve zakona lahko nastale protiustavne posledice.
Pravzaprev res ni čudno, da ima Ustavno sodišče toliko dela. Samo mora zaradi zlorabe demokratične procedure domačih poslancev presojati tudi o tem, ali so naknadni referendumi na zakone, ki so jih bili taisti po večletnem izčrpanju vseh drugih pravnih možnosti dolžni sprejeti na podlagi njegove odločbe. Čeprav je res tudi, da se vse bolj jasno kaže tudi matrica, ki predvsem zaradi preobremenjenosti zadnje sodne inštance v državi prinaša sicer nelegalne, a za prizadete naposled le pričakane odločbe in tudi povsem konkretne politične ter kapitalske koristi.
V zavlačevanju dokončne poprave izbrisa bodo namreč profitirali oboji. Goreči nasprotniki, ker bodo z zbiranjem podpisov podpore za naknadni zakonodajni referendum manj kot leto dni pred naslednjimi volitvami prav gotovo izkoristili priložnost za discipliniranje najbolj ksenofobnega dela svojih volilcev. Hkrati pa učinkovito nagovorili nove, ki jim bodo sledili in svoja državljanska imena pristavili pri naslednjih pobudah. In to se bo vsekakor pozitivno odrazilo na volilnem uspehu - enotni drži desnega tabora lahko tako štrene pomešajo zgolj govorice o prihajajoči koaliciji med Liberalnimi in na novo Slovenskimi demokrati.
Vsekakor pa bodo profitirali tudi medli zagovorniki. Nobena skrivnost ni, da je slovensko volilno telo večinoma desno usmerjeno. To je dobro vedel že Janez Drnovšek. Če državnozborska večina, ki je tehnični zakon na pobudo notranjega ministrstva, torej vlade, sprejela, ne bi poskusila braniti še z zadnjo demokratično proceduralno zavoro v državi, bi bil to za sedanjo vlado politični samomor. Toda profitira tudi v primeru, če se za desno volilno telo občutljiva odločitev ne bi sprejela v prav tako občutljivem predvolilnem času. Takrat so namreč na vrsti otvoritve novih avtocestnih odsekov in ostali dosežki ter zraven sodeči prijetni nasmeški.
Toda vprašanje, ki se ob medli večini, ki je bila sploh pripravljena še enkrat potrditi že izglasovani predlog vlade o zgolj delni popravi izbrisa s takoimenovanim tehničnim zakonom, postavlja, je, ali sploh še imamo operativno vlado najmogočnejšega koalicijskega stroja poosamosvojitvenih časov. Izid glasovanja oziroma glasovi poslancev očitno torej ne več koalicijske Slovenske ljudske stranke kažejo, da ne. Torej je na potezi predsednik vlade in Liberalne demokracioje Anton Rop. Če se zaradi nespoštovanja koalicijske pogodbe in političnega prilizovanja desno usmerjenemu volilnemu telesu ne bo zgodilo nič, bo to zgolj dokončna smrt iluzije o normalni demokratični naravi države Slovenije. Izbrisani, ki se po varstvo čedalje bolj ozirajo proti evropskemu zahodu, pa bodo še malo počakali.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z iluzijo o normalni demokratični naravi države Slovenije na primeru izbrisanih v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>