Sedimo na raztrganem kavču v univerzitetni redakciji, gledamo v strop in životarimo. V želodcu nam zakruli. Temu sledi pretegovanje ter pogled skozi okno,v upanju, da bi lakota morda minila in bi pljuča dobila vsaj nekaj svežega zraka. Zunaj je vroč dan, ki ti da občutek, kot da bi bilo poletje, nebo je jasno in modro. V mislih se pojavi rožnata ideja.

Zaradi utrujenosti od vsakodnevnih poročanj, vedno glasnejšega oglašanja želodca in ker se nikomur ne mudi premakniti, bi lahko za prazen želodec poskrbel rožnati panter oziroma bolj natančno Halo Pinki. Kljub utrujenosti se zbere še dovolj moči, da se v aparat za komuniciranje vtipka dovolj preprosto številko. Na to čakanje... Kaj kmalu se na drugi strani zasliši glas, ki ni najbolj vesel našega klica, a vseeno nam uspe naročiti eno klasično pico, kar se nam v tistem trenutku zdi pametna ideja.

Glas na drugi strani nas takoj po prejetem naročilu hitro odslovi in potem se kot pri vseh dostavah prične čakanje. Pravijo, da kdor čaka, dočaka, in tudi mi našo ubogo pico dočakamo po približno eni uri. Pico prejmemo toplo, kar ni preveč dober znak, da bo obrok okusen. Pa postavimo pico na mizo, odpremo škatlo in najprej opazimo, da je po velikosti videti kot otroška pica. Morda pa ni vse v izgledu, si misliš, zato vzameš en kos, ga začneš grizljati in takoj ugotoviš, da ni pečena v krušni peči. Obložena je dokaj skopuško, je brez pravega okusa in kaj kmalu se zaveš, da ti tudi želodec ne bo hvaležen za ta obrok.

Medtem ko grizljaš pico, opaziš, da to še ni vse, saj zraven bona dobiš še sok majhne pravokotne oblike in - da je obrok popoln - še eno jabolko, čeprav je v njihovem meniju zapisano, da dobiš sadje, ne pa sadež. Bolj ko goltaš pico košček za koščkom, bolj si misliš, da bi bilo verjetno najbolje, da bi dvignil svojo leno rit, odšel do najbližje pekarne, privarčeval kašen evro in tam vzel pico, ki je približno enake velikosti, pa še okusna bi bila bolj.

Saj ne rečemo, pica Halo Pinkija ti da neki blagi občutek sitosti, ampak to je pa tudi vse. Dodatka k bonu, se pravi jabolko in sok, nista niti omembe vredna, saj gre tukaj več kot očitno za marketinško potezo, da za svoj vloženi denar dobiš več. Verjamemo in upamo, da so druge jedi, kot so hamburgerji, kosila, jedi na žaru, testenine in mehiška hrana, ki jih ponujajo na svojem dragem meniju za študente, kaj bolj okusne, ampak kančka dvoma nam v tem primeru ne gre zameriti.

Halo Pinki je najbolj idealen le v večernih urah, ko nobena trgovina ni več odprta, v stanovanju imaš popolnoma prazen hladilnik, zmanjkalo ti je testenin in si sestradan prek zmožnosti premikanja do najbližje dežurne pekarne. Rožnata ideja več kot očitno ni modra ideja.

S pinkijem se je družil MihaV.