Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Bela mitologija (2720 bralcev)
Torek, 12. 4. 2011
Andreja



Metafora v filozofiji in literaturi

Lep večer v novih Novih pisarijah. Tokratna tema je esej Jacquesa Derridaja Bela mitologija – metafora v filozofskem besedilu. V ponovno zglednem prevodu Suzane Koncut ga je objavila založba Hyperion, ki tudi mimo izbranega eseja navdušuje z zapolnjevanjem vrzeli teoretskih besedil v slovenskem prevodu.

Sicer mojster zapletenega načina pisanja, ki ga nekateri imenujejo preciznost, drugi pa ga samo zelo težko razumemo, je Bele mitologije napisal presenetljivo neposredno in koherentno. Njegov sklep je, da je metafora v filozofski rabi samouničenje, je izničevanje konceptov lástnosti in pravosti v iznačenje pomena, ki prinaša smrt tako metafori kot filozofiji, ki jo nosi in rabi. Če poskusimo navedeno zgolj podrobneje pojasniti, bo stvar kljub vsemu verjetno bolj mučna od branja samega. Pisarije zato umeščajo Derridajevo opredelitev metafore v širši kontekst avtorjevega ukvarjanja z literaturo in filozofijo in na ta način morda podajajo le pokušino sladkosti, ki ambiciozneže čakajo v knjigi. V pogum citat iz konca besedila, ki naj postavi Belo mitologijo in medias res.

»Metaforo torej filozofija določa kot začasno izgubo smisla, izogib lçstnosti-pravosti brez prave škode, ovinek, ki je res neizogiben, vendar se zgodi z zavedanjem zgodovine in s ponovno krožno prilastitvijo låstnega-pravega smisla pred očmi. Zato je bilo njeno filozofsko vrednotenje vedno dvoumno: metafora je ogrožajoča in tuja glede na intuicijo (videnje ali stik), na koncept (zapopadenje ali lastna prisotnost označenja), na zavest (bližina samonavzočnosti). Vendar je zarotnica tistega, kar ogroža, temu je nujno potrebna, saj je odvrnitev vrnitev, ki jo vodi funkcija podobnosti v okrilju zakona enakega. Nasprotnost intuicije, koncepta in zavesti na tej točki nima več nobene tehtnosti. Te tri vrednosti pripadajo redu in gibanju smisla. Kakor metafora. Potemtakem vsa teleologja smisla, ki gradi filozofski koncept metafore, le-tega namenja manifestaciji resnice kot nezagrnjene prisotnosti, ponovni prisvojitvi polnega jezika brez sintakse, poklicanosti za čisto imenovanje.«

Metaforo imenujemo tudi prenos, v retoriki in pesniškem jeziku pa pomeni rabo besed v prenesenem pomenu, torej spada med tako imenovane trope. Verjetno najbolj klasična definicija je Aristotelova, kot jo je zapisal v svoji Poetiki:

»Prispodoba je prenos pomena na neko drugo besedo, in sicer: ali od splošnega na neko vrsto, ali od neke vrste na splošno, ali od ene vrste na drugo vrsto, ali po analogiji.«

Metafora torej temelji na diskrepanci med neposrednim in posrednim pomenom besede. Označevalec, ki mu je prisojen dostojni označenec, dobi še enega, s katerim lahko nadomešča cele povedi. Literaturi in retoriki je to všeč, filozofiji pa ne preveč, ampak že zaradi ekonomičnosti izrazja v razmerju do povedanega, zaradi same razumljivosti torej, brez metaforičnega ne more. Sama raba se od obdobja do obdobja in seveda med posamezniki zelo razlikuje. Stari, na primer, tako filozofi kot tudi epski pesniki, niso radi posegali po njej in so se lepo držali enega pomena in z njim trdnosti svojega sveta. Ker, če vrtamo malo globlje, ima težava s pomensko diskrepanco opraviti z razmerjem do resničnosti in resnice. In tukaj odpiramo prostor za razmerje literature in filozofije do metafore, seveda oboje z ozirom na Derridaja in njegova literarna in filozofska pisanja. To razmerje je strukturalno, v njegovih besedilih je namreč mogoče ugotoviti, da filozofija in literatura v nasprotnih smereh metaforo ne le uporabljata, ampak se kot metafora tudi obnašata.

Metafora v filozofski rabi v sebi vedno nosi svojo smrt, a ta smrt ni interpretirana kot razkroj, uničenje, ampak kot ponovno zbiranje smisla. Filozofija si želi povzemanja, pravi Derrida in zdaj ga tu in tam malo citiramo iz knjige, ponotranjenja in obvladovanja metaforičnega razmaka med izvorom in njegovo razliko. Metafora je vsebovana v metafiziki kot nekaj, kar se mora dvigniti na obzorje in na ozadje lástnega-pravega ter nazadnje tam najti izvor svoje resnice. To je ponotranjenje, obrat k sebi, obrat nazaj k smislu, ki zelo zaznamuje metafizičnega človeka.

Prav v tej diskrepanci metaforičnega pomena, pa tudi razmerja do metafizičnega človeka, domuje vsa spodobna sodobna literatura. Če se je Homer izogibal metafori in dobro, zdaj ne bomo trdili, da sodobni pisci ne morejo brez nje, ampak obstaja fenomen v literaturi, ki v bistvu deluje po principu metafore. To ponovno ne pomeni, da jo uporablja v klasičnem pomenu, ampak da izkorišča za svoj obstoj isto razmerje kot metafora, razmik med dvema pomenoma, ki ju lahko celo pomeša med sabo, in razmik med dvema resničnostima (ki ju literatura priznava kot taki, filozofija pa običajno ne). Govorimo skratka o metafikciji. In da ne bo pomote, ne v literarno teoretskem, ampak derridajevsko disidentskem pogledu.

Literarna teorija in dekonstrukcija (Derridajeva filozofija, kot so jo poimenovali drugi, njemu pa je šlo to na živce) pri interpretaciji fikcije namreč ena bolj, druga manj zavedno temeljita na dejstvu, da je bistven del literature metafizika, vendar ju postavita v medsebojno različno definirano razmerje. Vtem ko kritična teorija govori o nihilističnem razvrednotenju vrednot, in gleda metafiziko v besedilu na njenem koncu, dekonstrukcija v interpretaciji vrača tekst nazaj na začetek, v predpostavko metafizike za fikcijo in pri tem najde še eno, manj očitno povezavo: fikcijo kot konstitutivni element metafizike. Dekonstrukcija na podlagi tega dejstva predlaga, da je prepletenost metafizike in fikcije globlja, kot jo predpostavlja literarna zgodovina, in jo ponovno definira v predbesedilu, torej v prostoru, ki pogojuje vznik besedila. Paradigmatični primer za ponazoritev razhajanj med obema teorijama je metafikcija. Sklep: če je fikcija bistvni del metafizike, mora biti metafikcija poskus prekinitve z njo. Metaforičnost je vzpostavljena iz istega vira, konča pa na dveh različnih bregovih. Poglejmo, zakaj.

Derrida si literaturo zamišlja kot filozofiji komplementarno polovico nove vrste teksta, ki bi jo rad umestil v pisavo. Natančneje, točno literatura (kot fikcija) v tej kombinaciji je dejstvo, da je lahko vse izrečeno. Natančno je ne ločuje niti od literarne kritike (torej, niti ju neločljivo ne povezuje niti popolnoma ne ločuje), ker trdi, da mora tudi dobra literarna kritika implicirati dejanje, literarni znak ali vsaj literaturi nasprotni znak, v vsakem primeru pa inventivno izkušnjo jezika. Samo literarno delo mora biti del kritike, kot bi morala biti kritika del teksta, sploh ker je tudi kritična instanca na delu »znotraj« samega literarnega dela. Derrida gre celo tako daleč, da trdi, da bi morali ti dve literarni instanci tvoriti novo formo. Zelo rigorozna bi morala biti, pa tudi sposobna dopuščati vplive med različnimi manifestacijami pisave, v tem primeru med literaturo in literarno kritiko. Literarna dela in literarna kritika so bistveno povezani z metafiziko, sama literatura pa se daje metafizičnemu načinu interpretacije.

Med njima je nekakšna solidarna vez, katere si je nujno biti v svesti. Derrida pravi, da metafizična interpretacija literature sama po sebi ni neprimerna, ker se metafizični instanci v določeni meri ne da in ne sme izogniti. Treba pa je razumeti, da noben tekst ni v celoti v metafizični domeni in da je v vsakem besedilu nek prelom, razpoka, ki je nasprotna sila dominaciji metafizičnega modela in grozi, da bo spodjedla njeno avtoriteto. Ta uničujoča sila ni negativna, pač pa prispeva k produktivni in institucionalni sili stvari, za katero se zdi, da jo hoče uničiti. Pomembno je videti oboje, poudarja Derrida, in zato spodbuja način branja, ki je pozorno na pisanje kot pisanje, ne pa na pisanje kot zgolj prehod do neke druge, bolj »resnične« resničnosti. Metafizično, transcendentalno branje (ki je iskanje označevalca, enotnega pomena) torej Derrida postavlja pod vprašaj, ne zato, da bi ga izničil, pač pa zgolj doumel v sistemu, za katerega je tako branje slepo.

Derrida poudari, da kar je imenovano »pomen«, je sestavljeno iz tkiva razlik, ki so vedno že besedilo, mreža besedilnih referenc na druga besedila, besedilna transformacija, v kateri je vsak izraz označen ali okužen z nekim drugim izrazom. Notranjost pomena je hkrati že zunanjost in pomen se že razlikuje od samega sebe pred vsakršnim izražanjem, in zgolj v takšnem stanju lahko tvori besedilo.

Na tem mestu se tudi izrekamo zoper notorično opazko, ki se drži Derridaja, namreč, da je vse literatura, in jo popolnoma obračamo: nič – ali skoraj nič, komaj kaj – je literatura. Ta provokativna izjava se nanaša na Aristotelov koncept literature v Poetiki, ki je hkrati sam po sebi že v odnosu do Platonovega pojmovanja poezije kot mimesis, torej posnemanje, in po katerem se vzpostavi zgodovina literature, v kateri njeno rojstvo sovpada z njenim izginotjem. Derrida pravi, da je bila literatura rojena iz zgodovine, ki je trajala do devetnajstega stoletja in potem iz te zgodovine tudi umrla. Vzporednica z metafikcijo je tu očitna, ker metafikcija na prvi pogled literarizira svet do te mere, da ta sploh ni več potreben. Problem je tu pravzaprav obraten: metafikcija cel svet literarizira do te mere, da je vse že lahko literatura in slednja zato sama po sebi ni več potrebna, ker je že vsebovana v svetu. Zato: nič, ali komaj kaj je še literatura, ostalo je svet in njegova resničnost.

Interpretacija mimesis kot povezanega z resnico, mimetično, ki izpostavlja prioriteto posnemanega pred posnetkom, imitiranega pred imitacijo, izpostavlja literaturo statusu metaforične sekundarnosti, in to že drugič (najprej v svojem nastanku in zdaj ob njenem koncu). Literature torej ne opredeljuje nič specifičnega, kot taka je zreducirana na svojega označenca, svoje sporočilo in resnico, ki jo izraža in ki vedno leži nekje drugje. Literatura je v svojem začetku, konceptu prepletena z metafiziko, in se vedno že sama zatira s svojim označencem, vsebino, ki jo prenaša in podaja. Obstaja samo v formi. Specifičnost tako literature kot filozofije torej leži na sistematični okrnitvi označevalca. Branje je posledično vedno transcendentalno branje, v iskanju označenca. Iščeta pa ga vsaka v drugi smeri.

Če ni smisla v literaturi kot označevalcu, zakaj in kdo jo piše in bere? Derrida trdi, da tekst vedno presega tistega, ki ga je napisal, torej svojega avtorja. Kdo je avtor? Derrida trdi, da toliko kot pisec tudi bralec. Tekst ima vedno »presežek smisla«, na katerega sam avtor ni računal, obnaša se skratka metaforično. Avtor nikoli ne ve, kaj je v resnici proizvedel. Obenem ima tekst tudi presežek smisla, na katerega bralec ni računal. Besedilo ni samo to, kar piše črno na belem, ampak tudi vse, kar se v njem spusti, zgreši in zamudi. Tekst so tudi tisti teksti, ki jih v tem tekstu ni opaziti, vsi zgrešeni pomeni in interpretacije. Ta presežek je v naravi samega teksta, še več, je v naravi jezika, ki preprečuje, da bi izrekli realnost. Nikoli ne izrečemo le tistega, kar bi hoteli, ampak vedno preveč ali premalo.

Fikcija nikoli ni docela nadzorovana in po stoletjih filozofskega in kritiškega boja za enoznačnost in pravilnost interpretacije je ta končala v metafikciji, ki vsem na očeh dvigne roke nad sabo in svojim označencem. Ima seveda dostojne prednike: Don Kihot na primer je med prvimi nespornimi primeri uporabe metafikcijskega postopka. Bralec Don Kihota se kljub vstopu v drugo resničnost vedno zaveda, da je ta alternativna, da ni prava niti univerzalna. Nima dostopa do različnih resničnih svetov in nobenega »pravega«, v katerega bi se mogoče lahko vrnili. Don Kihot je norec in uporaba metafikcijskega postopka je zgolj dobro izpeljana literarna poteza. Zaključek romana ima svoj pomen, nauk zgodbe v pravem pomenu besede, s kancem ironije še celo, naj namreč bralci bolj pazijo, kaj berejo, ker jih slaba »sodobna« literarna produkcija sicer utegne spraviti v težave (in to tako kot skrajna metaforičnost velja še danes!). V metafikciji pa prav ta končni pomen, nauk, izostane.

Srednjeveško mistično besedilo neznanega avtorja, Oblak nevedenja, pa se v praksi negativne teologije poslužuje zelo podobnega postopka kot Derridajeva dekonstrukcija. Obe besedili pričata o tem, da niti ena niti druga ideja nista povsem izvirni in da v resnici že dolgo sobivata z različnimi dominantami. Od sodobne manifestacije ideje se razlikujeta po formalni, ontološki in metafizični osnovi, ki se združujejo v ideji pomena: v tem se niti Don Kihot niti Oblak nevedenja ne moreta primerjati s sodobnejšimi besedili.

Tudi podobnosti med Oblakom nevedenja in Derridajevo dekonstrukcijo nadzoruje neka temeljna razlika, namreč v prisotnosti pomena, ki je v mistiki globoka potrditev vere. Negativni in paradoksalni jezik pri obeh besedilih temeljita na nasprotnih si ontoloških pozicijah, s katerih še celo obe potrjujeta vseprisotnost metafizičnega, le da misticizem pri tem vidi »luč na koncu tunela«, ki je končna postaja in kateri je njeno izvajanje namen (tu se forma loči od vsebine), dekonstrukcija pa se zaveda, da ne pomeni ničesar in da pomena tudi nikoli ne more doseči. Namesto tega revidira možne pomene, ki jih potege tudi iz področja Oblaka nevedenja, in jih pusti same sebi v namen: njen smisel je v njihovi mnogoterosti.

Kjer sta v tradicionalni filozofiji in literaturi imeli mesto vsebina in naracija, se zdaj na videz in brez upoštevanja formalnega doprinosa k naraciji nahaja le še fatična funkcija ohranjanja vezne komunikacije, ki pa je brezpovedna in sama sebi namen. Metafora ni več pretirano lepozvočna. A pomen ni izginil, le prekodiranje je postalo preveč mučno in se z njim enostavno nihče več ne ukvarja. Primer je seveda spet metafikcija kot literatura brez širše bralske publike, brez odjemalcev in strank, tako rekoč, mimo segmenta ljudi (univerzitetne sekte skoraj), ki jo ustvarja. Potisnjena je bila v oznako nerealnega, virtualnega in mnogosvetnega, kar pomeni, da z »resničnimi« bralci in »resno« literaturo nima ničesar več skupnega in se jim z njo ni treba več ukvarati.

Metafora je dosegla svojo Metaforo: metaforo metafore, razlastitev, biti-zunaj-doma, kot pravi Bela mitologija, a še vedno v bivališču, zunaj doma, a v nekem domu, kjer se je mogoče znova najti, se prepoznati, se zbrati ali si biti podoben, zunaj sebe v sebi. Filozofska metafora v svoji izčrpanosti (ne pa še mrtva) tu sreča svojo literarno paradigmo, še polno življenja sicer, a že pod zemljo. Obakrat je ideja samonavzoča v svoji luči, obakrat je dosegla smisel, ne zmore pa prestopiti diskrepance. Filozofija ne zmore nazaj do prvega pomena, ker ve, da obstaja drugi, literatura pa je toliko časa hitela okoli novih pomenov, da je pozabila, kateri je temeljni.

Morda bi bilo vseeno bolje, da bi lepo počasi olupili Belo mitologijo, ki je, ponavljamo, res bralcu prijazno in prisrčno čtivo. Poskus strukturiranja tam, kjer je Derrida za spremembo pustil koncepte pri miru, pa je bil vendarle preveč mikaven. Poleg Mitologije v branje tako silimo še vsaj Derridajeve Izbrane spise in Gramatologijo – tokrat brez ponujenih insertov za sladokusce. In če smo na začetku oddaje pohvalili založbo Hyperion za prevajanje in izdajanje takšnilih teoretskih besedil, naj to storimo še enkrat – res ste super. Mimo tega pa vam polagamo na srce, da bi takšne knjige v prihodnje kazalo tudi šivati in ne le lepiti – en izvod je za potrebe tele oddaje že šel v maloro. Večpomensko.


Poslušaj oddajo:









Komentarji
komentiraj >>

Re: Bela mitologija
systemF [16/05/2011]

Bravo Andreja.
odgovori >>