Sreda, 13. 4. 2011
outlaw
* Collapse Into Now je petnajsti album ameriške zasedbe R.E.M. Ne preseneča, da si veterani privoščijo citiranje samih sebe. Kar pa – vsaj ne tokrat - ni znak kake stagnacije ali ustvarjalne blokade. Nasprotno. Prav zato, ker jih očitno raznaša od novih zamisli in želje po igranju, si lahko dovolijo ležernost in se navezujejo na same sebe. To prekaljenim ustvarjalcem tudi lepo pristaja.
O tem, kako spet polni zanosa so R.E.M. v zadnjem času, recimo priča tudi koncertna plošča, natančneje javna vaja z naslovom Live At The Olympia v Dublinu, na kateri slišimo tudi zametke in prve različice pesmi s prejšnje studijske plošče Accelerate. Omenjena albuma, Live At The Olympia in Accelerate, sta že dober okvir, izhodišče za razpravo o plošči Collapse Into Now. Pri vseh treh je zraven Jacknife Lee, o katerega pomenu priča tudi podatek, da je naveden na vidnih mestih na ovitkih omenjenih plošč. Že dejstvo, da je Jacknife Lee začel kot kitarist v punk zasedbi Compulsion, nato pa nadaljeval v elektroniki, pove veliko. Zvočni razpon zasedbe R.E.M. se je od njenih začetkov s pozvanjajočimi Rickenbacker kitarami in navezavami na ameriško kozmično glasbo, Americano in podobno, širil do elektronike vseh vrst.
Album Accelerate je s svojim zgoščenim udarom pred tremi leti predstavljal prelom po treh studijskih albumih, Up, Reveal in Around The Sun, objavljenih od 1998. leta do leta 2004, ki smo jih sprejeli z mešanimi občutki. Torej po tistem, ko je oktobra 1997. leta zasedbo R.E.M. zapustil bobnar Bill Berry. Ostala je trojica Michael Stipe, Peter Buck in Mike Mills, ki od takrat naprej tvori zasedbo R.E.M.. Ostali glasbeniki gostujejo. Nekateri tudi stalno. Recimo Scott McCaughey. Tukaj je tudi kup prijateljev in istomišljenikov, od Patti Smith in Lennyja Kayea, preko Eddieja Vedderja, do Peaches in Joela Gibba.
Collapse Into Now je logično nadaljevanje in določena nadgradnja ne le predhodnega studijskega albuma Accelerate, temveč tudi vseh najboljših vidikov celotnega opusa zasedbe R.E.M.. Nekateri so to opredelili tako, da so rekli, da je album neke vrste izbor najboljšega od R.E.M., vendar brez kake posamezne uspešnice. Ob posameznih pesmih se spomnimo predvsem na albume Out Of Time, Automatic For The People in Life's Rich Pageant. Na vsakega od njih iz nekoliko drugih razlogov. Na Automatic For The People zaradi melodičnih, otožnih vidikov, kot recimo v pesmih Walk It Back ali Every Day Is Yours To Win, na Life's Rich Pageant zaradi neposredne ostrine čistega rock and rolla, recimo v pesmi Mine Smell Like Honey, na Out Of Time, vsaj zaradi spevnih zvokov mandoline, kot recimo v pesmi Me, Marlon Brando, Marlon Brando And I.
Zvok in oblika pesmi sta se na pričujočem albumu – v primerjavi s predhodnico Accelerate - razširila. Načrtno. Sami R.E.M. so rekli, da so želeli bolj raznolik zvok od tistega na prelomnem in povratniškem albumu Accelerate, kjer so se predvsem na novo in manifestativno definirali. Pravijo, da se niso hoteli vezati na določeno izrazno obliko. Vsaka pesem je torej svet zase. Posamezne pesmi so tudi posneli v različnih studijih. Snemali so namreč v Berlinu, Nashvillu, New Orleansu in v domačem studiju Jacknifea Leeja v Portlandu v Oregonu. Pesmi so tudi predelovali in spreminjali. Vendar so seveda R.E.M že predolgo na prizorišču, že zdavnaj so razvili lasten, takoj prepoznaven izraz. Zato nabor ducata pesmi na albumu Collapse Into Now ne zveni napaberkovano, temveč enovito, povezano. Tudi raznoliko. Vendar konsistentno raznoliko. S tega vidika torej naslov plošče, ki lahko za koga nekoliko namiguje na »zgoščanje, padec v neko točko«, ni najustreznejši. Mogoče bi bilo bolje Explosion from Now. A R.E.M. so že vedeli, zakaj so dali tak naslov svoji plošči. Komentatorji imajo smiselno razlago: »R.E.M. se s to ploščo enostavno spogledujejo s preteklostjo in se sesuvajo, sestopajo v sedanjost.«
Nekateri analitiki so si vzeli čas in poiskali povezave med novimi in posameznimi starejšimi pesmimi. Tako so potegnili vzporednice med pesmijo Überlin in Drive. Alligator Aviator Autopilot Antimatter se spogleduje z Wake-Up Bomb, zaključna Blue pa obnavlja Country Feedback. V pesmi Oh My Heart Michael Stipe nadgrajuje sporočilo pesmi Houston z albuma Accelerate v skladu z zamenjavo ameriškega predsednika. Pesem Houston se je namreč začela z vrstico: »Če me neurje ni ubilo, me bo oblast.«. Del besedila pesmi Oh My Heart pa se glasi: »Neurje me ni ubilo, oblast se je zamenjala«. Več optimizma torej, kar se sliši tudi v pesmih, ki so polne himnističnih napevov in zanosa.
Jacknife Lee je pesmim dal dodatno ostrino, hrupne razsežnosti, zvočno silovitost. Tudi neke vrste grobost, ki pa jo kar naprej prebijata nežnost in mehkoba. Torej, odlična plošča. Ne še mojstrovina, kot nekatere referenčne in prej tudi omenjene plošče R.E.M. iz preteklosti. Vendar obet. In kar je posebej pomenljivo: spet si jih želim slišati in videti na kakem koncertu.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>