V okviru cikla »Razredni boj po razrednem boju« je 7. aprila na Delavsko-punkerski univerzi predaval dr. Samo Tomšič, raziskovalec na področju filozofije. Predavanje z naslovom »Idealni delavec in nemožno razrednega boja: Marx in Lacan« je temeljilo na preverjanju predpostavke o homologiji med marksizmom in psihoanalizo ter njenih mejah. Homologija med obema poljema je osnovana na logični sorodnosti konceptov nezavednega in razrednega boja, ki odkrivata ne-razmerje kot temelj konstitucije individualne in družbene realnosti.

Ker tako nezavedno kot razredni boj pogojujeta realnost, brez da bi obstajala kot njen del, se zastavi vprašanje o pogojih možnosti njune vidnosti. Zato zahtevata vzpostavitev določenega diskurza, v katerem bo možno razgrniti njune učinke. Takšna diskurza sta vsak na svoj način izumila Freud in Marx.

Tomšič se je osredotočil na diskurzivne premike - v smislu Lacanove teorije diskurzov -, ki zamajejo možnost vidnosti tako nezavednega kot razrednega boja v spremembi narave kapitalizma v zadnji polovici stoletja. Premike je nosilec predavanja analiziral skozi Lacanove komentarje dogajanj maja '68 in njegove konceptualne navezave na Marxa. Lacan svoj pojem presežnega užitka namreč naveže na Marxovo presežno vrednost in Marxa pred Freudom označi za odkritelja koncepta simptoma. Po Lacanu maj '68 razkrije spremembo subjektovega odnosa do vednosti. Ta izgubi svoj transferni status in postane instrumentalizirana. Bistveni nasledek teh diskurzivnih premikov je, da mesto gospodarja zasede sam diskurz - zanj dela tudi kapitalist, ki tako realno gledano tudi sam postane proletarec.

V debati, ki je sledila predavanju, je bilo poudarjeno, da je lahko homologija med psihoanalizo in marksizmom za eno in drugo polje plodna le, v kolikor je njen sestavni del tudi kritična refleksija razlikovanj med njima.

Predavanje si bo mogoče ogledati na spletni strani DPU.

Poročilo pripravil Rok B.