Ken Bugul

Ken Bugul (1947-), kot svoja literarna dela podpisuje Mariétou Mbaye Biléoma, sodi v prvo generacijo senegalskih pisateljic, tako kot prejšnjič predstavljena Aminata Sow Fall. Njen prvi roman, v veliki meri avtobiografski Nori baobab (Le baobab fou) je izšel leta 1982.

Gre za roman o odraščanju, ki je pravzaprav v marsičem sledil vzorcu, ki se je v afriškem frankofonskem romanu že dodobra uveljavil: krožni poti mladega junaka iz domače vasi v mesto, nato v Evropo, pa spet nazaj v Afriko. Ta pot je predstavljala okvir za pripoved o izkušnji prehajanja med kulturami in jeziki, o problematiki rase in kulturnega imperializma, o odtujitvi in iskanju identitete. Ken Bugul je v ta pripovedni vzorec prvič vpisala žensko junakinjo in običajne teme prepletla z vprašanji spola, pa tudi s tematiko težavnih odnosov v družini. Nori baobab je izšel v Senegalu in urednik je - pravilno - zaslutil, da lahko eksplicitna tematizacija občutljivih tem - vključno s homoseksualnostjo in prostitucijo - izzove škandal, zato je avtorici svetoval, naj se raje podpiše s psevdonimom. Izbrala je kar ime glavne junakinje, ki v jeziku volof pomeni »tista, ki je nihče noče«.

No, kritika jo je vsekakor hotela; in Mariétou Biléoma je napisala še vrsto romanov, podpisanih z imenom, s katerim je zaslovela. To so Pepel in žerjavica (Cendres et braises, 1994), Riwaan ali peščena pot (Riwan ou le chemin de sable, 1999), Norost in smrt (La folie ou la mort, 2000), Z onstran pogleda (De l'autre côté du regard, 2003), Ulica Félix-Faure (Rue Félix-Faure, 2005), Zlatnik (La pičce d'or, 2006) ter Moji moški (Mes hommes à moi, 2008). Roman Riwaan ali peščena pot, za katerega je avtorica prejela Veliko nagrado črne Afrike za leto 1999, je lani v prevodu Katje Zakrajšek izšel tudi v slovenščini.

Ken Bugul se veliko ukvarja z vprašanji kulturne in spolne identitete - sama pravi, da piše proti klišejem in stereotipom o afriških ženskah, dodamo pa lahko, da ji gre tudi za iskanje alternativne modernosti po meri lokalnega družbenega okolja.

Zgodba Gospodarji besede oziroma Les Maîtres de la Parole, ki je izšla v kolektivni zbirki Nouvelles du Sénegal (Magellan, 2010), tematizira vprašanje besede, spregovarjanja, javnega izrekanja. Izraz »gospodarji besede« se nanaša na griote (http://en.wikipedia.org/wiki/Griot), ki so bili (in so še vedno) v številnih družbah v zahodni Afriki poklicni ohranjevalci in interpreti izročila in - širše - tudi mojstri javne besede.
Zgodba Ken Bugul se vrti okrog molka in manka takšne močne, zavezujoče besede, ki - kot se šepeta - spi v baobabovem deblu. Namesto nje se razrašča besedičenje, ki ga uteleša načrtovani oddajnik mobilne telefonije. In končno je tu še »Govorica«, se pravi javna, a anonimna, mnogoglasna beseda, ki postane celo eden glavnih akterjev te zgodbe - kar je ena od zanimivih inovacij, ki jo je razvijalo več v francoščini pišočih afriških avtorjev, poleg Ken Bugul tudi kongoška pisatelja Tchicaya U Tam'si in Henri Lopes.

Ken Bugul:
http://news-releases.uiowa.edu/2006/november/111306ken-bugul.html

Intervju:
http://www.iun.edu/~minaua/interviews/Azodo_Interview_with_Ken_Bugul.pdf

Literarne oddaje Tu pa tam podpira Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010.