Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ROBERT JUKIČ: Dobrote iz skrinje zarote (Celinka, 2011) (ponovitev 24. 4. 2011 ob 00.30) (2852 bralcev)
Nedelja, 17. 4. 2011
MarioB



* Medtem ko je tako med glasbeniki kot kritiki večkrat zaznati negodovanje, češ v „podalpski deželici nič ne dogaja", sem se podpisani v pogovoru s kolegi novinarji pa tudi z muzičisti srečal z mnenjem, da je v Sloveniji glede na njeno prislovično majhnost nesorazmerno veliko število kakovostnih glasbenikov. Še posebej smo se v teh pogovorih dotaknili specifičnosti domače scene oziroma tega, da imamo pri nas lepo število zelo posebnih glasbenikov in še zlasti projektov, ki bi jim težko našli para v tujini.

Med takšne prav posebne projekte se je z albumom Dobrote iz skrinje zarote nadvse uspešno vpisal Robert Jukič, električni basist in kontrabasist, ki nam je bil do zdaj znan predvsem iz jazzovskih projektov. Tokrat pa je zaoral v popolnoma novo glasbeno zvrst. Album namreč prinaša Jukičevo videnje glasbe iz vesternov, še posebej pa je zanimivo, da se Jukič ni podpisal le pod večino glasbe in aranžmajev, ampak je tudi v celoti ali v sodelovanju z nekaterimi pevci poskrbel tudi za vsa besedila in se še podpisal kot producent. Besedila, ki so ključni del albuma, saj najdemo med 15 komadi le dva inštrumentala, uvodnega in sklepnega, pa popisujejo odbite, groteskne in žalostne zgodbe izmišljijskih junakov iz prav tako izmišljijskih kavbojk.

Jukiču, ki je odigral kopico inštrumentov, je na pomoč priskočil kitarist Andraž Mazi, poleg njiju pa so svoj delež v posamičnih komadih prispevali še številni glasbeniki z drobnimi okraski, npr. s trobento, violino ali čelom. Nekateri od teh glasbenikov z Jukičem tvorijo zasedbo Kramp, ustanovljeno prav v namen koncertne predstavitve te slikovite muzike. Muzičistom na albumu je uspelo splesti na videz sproščeno glasbo, ki se enako navdihuje pri filmski glasbi za vesterne, denimo pri maestru Morriconeju, kakor tudi pri folku in americani.

A albumu usoden pečat pritisnejo pevci; teh je, vštevši Jukiča, točno za desetnijo, med njimi pa slišimo nekaj naših najbolj samosvojih in prepoznavnih vokalistov, kot so Aleš Hadalin, Pero Lovšin ali Jani Kovačič. Kot rečeno, tudi sam Jukič zapoje, z zrnatim, grobijanskim glasom, ki se, tako kot pri drugih pevcih, odlično poda tematiki besedila v treh pesmih, v katerih ga slišimo.

Vem, sliši se oguljeno kot točilna miza kakega zanikrnega saluna, ampak album se zares odvije v slogu soundtracka, v katerem eno neverjetno štorijo izobčencev in zgubljencev zamenja druga, še bolj domišljijska, a zato nič manj usodna. V spregi z odličnimi besedili nas glasba popelje v nevarno ježo po puščobnih pokrajinah, ki jih naseljujejo gosto stkana godba, polna odmevov, drobcenih izpeljav, hipnotičnih spremljevalnih vokalov in predvsem krasnega toka, „driva", ki pelje posamično besedilo in nas z njim v nove in nove pustolovščine.

Dobrote iz skrinje zarote prinašajo za dobro uro glasbe, že prav kmalu pa bo na sporedu nadaljevanje, saj bo Jukič na svojem spletišču www.robertjukic.com/dobrote 25. maja dal na voljo še drugi set komadov in tudi video "podlage" za glasbo, ki jih ustvarja Mladen Stropnik. Jukičev album je tudi zaradi tega posebnost na naši sceni, saj je k albumu, kjer so že navedeni naslovi novih komadov, pridal prazno cedejko, kamor si jih lahko zapečemo. V čakanju „sequela" teh napetih in krvavih, predvsem pa odlično odigranih in imenitno zapetih godb in zgodb si bomo zasukali precejšen del sugestivnega Jukičevega albuma, ki bo zagotovo še dolgo odmeval po pašnikih „šentflorjanske doline".

pripravil Mario Batelić

 



Komentarji
komentiraj >>