Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Očarljiva zgodba o ljubezni in prijateljstvu? (3635 bralcev)
Torek, 26. 4. 2011
Petra Meterc



Na podlagi Knjige vprašanj Blanche Wittman, kraljice histerije par excellence, je Per Olov Enquist, švedski literarni ponos, spisal Knjigo o Blanche in Marie, ki je v okviru projekta Knjige za vsakogar v prevodu izšla nedavno tegá pri Študentski založbi v času pred obiskom avtorja na letošnjem Festivalu Fabula.
Na lični platnici moljevega kosila se je tokrat znašla slika Andréja Brouilleta iz leta 1887, na kateri je naslikan nevrolog Jean-Martin Charcot med predavanjem o ženski histeriji. Na sliki pritegne pozornost žensko telo, ki je omahnilo v omedlevico v roke zdravnikovega pomočnika. Ženska na sliki je Blanche Wittman, kraljica histerije par excellence , ki je petnajst let preživela v ustanovi Salpetriere v Franciji, t.i. gradu norih žensk. V njem naj bi lep čas preživela tudi Jane Avril, kasnejša plesalka kan-kana v Moulin Rougu , za slavo katere je poskrbel Toulouse-Lautrec, ki jo je večkrat upodobil.

Po času, preživetim v ustanovi, je Blanche postala pomočnica Marie-Curie Skłodowske pri odkrivanju radija. Leta dela z radioaktivnimi snovmi jo v zadnjem obdobju življenja potisnejo v lesen zaboj, kjer kot prav grotesken torzo s tremi amputacijami z levo roko, zadnjo neamputirano okončino, piše nekakšen dnevnik - Knjigo vprašanj. Na podlagi te je Per Olov Enquist, švedski literarni ponos, spisal Knjigo o Blanche in Marie, ki je v okviru projekta Knjige za vsakogar v prevodu izšla nedavno tegá pri Študentski založbi v času pred obiskom avtorja na letošnjem Festivalu Fabula.

Enquist je star znanec zgodovinske fikcije, za okvir tokratnega romana pa si je izbral Blanchino izpoved, knjigo, v kateri se sprašuje, kaj pravzaprav je ljubezen in jo začne s sanjavim izrekom Amor Omnia Vicit – torej: ljubezen premaga vse.

Material ki se ga je avtor lotil je fascinanten, vendar po prebranem romanu preplet ljubezni in znanosti pusti mešane občutke. Enquist nam v knjigi izriše iluzijo emocionalno razkrite preteklosti dveh žensk polnih intelektualne moči in predanosti znanosti. Zgodba prevzame, a tudi pošteno zmede. Motiv žrtve je tisti, ki poveže Marie in Blanche. Prva svoje življenje posveti iskanju radija, s čemer se obsodi na kasnejšo bolezen, pa vendar se je avtorju zdelo pomembnejše poudariti Marijino nemoč, pregovorno žensko šibkost v odnosu do moškega in razvrednotenje njene intelektualne moči. Tudi Blanche je prikazana izključno kot orodje v rokah moškega – nevrolog Charcot jo najprej izrabi za potrebe svoje raziskovalne dejavnosti, ostanek življenja pa se Blanche osredotoča na tragično ljubezen, ki jo je do njega čutila. Ko jo znanost dobesedno obreže in obsodi na životarjenje, se mučeniško spopade še z iskanjem resnice v ljubezni. Analizira svoj odnos s Charcotom, pa Mariejeniega z soprogom Pierrom in kasnejše Mariejino ponižanje, ko jo afera s poročenim Paulom stane vsakršenega ugleda v državi, kateri je prinesla kar dve Nobelovi nagradi.

Domnevne Mariejine izpovedi nemalokrat izzvenijo pristransko in melodramatično. Pripoved o polfiktivni zgodovini prekinja pripovedovalec, ki se vsake toliko sanjavo povpraša o tem, zakaj Blanche ni rajši živela na Švedskem in opomni, da je pripoved le njegova domislica, s čimer spodbudi tudi bralca k premisleku o dejanskih zgodovinskih dejstvih. Molju se na tej točki žal zahoče spoznati realnost, saj upa, da je manj moreča od fiktivnosti, ki jo ima pred seboj.

Znanost ima v knjigi zanimivo mesto – v bližini Charcota se pojavljajo persone kot sta Sigmund Freud in August Strindberg, nekateri deli besedila se berejo kot razsvetljenska hvalnica znanstvenikom, pa vendar – primerjava pogubne moči radija s pogubno močjo ljubezni močno degradira glavni junakinji romana. Ti sta le nemočni žrtvi v sicer moškem svetu. Kanček upora se pokaže pri Marie, ki naj bi po javnem ponižanju zaradi ljubezni do poročenega moškega navkljub odsvetovanju odpotovala na podelitev druge Nobelove nagrade. Prav tako naj bi se za nekaj časa zaradi družbenega izobčenja in trpinčenja preselila k sufražetkam v London, vendar se kmalu vrne tja, od koder je pobegnila.

Enquistov stil je dovršen, pa tudi tega, da je roman presenetljivo kratek, mu ne gre očitati. Jezik je poetičen, pripovedi pa so odrezane na pravih mestih, tako da zanimanje bralca drži vse do konca, ko Blanche zaključi svojo pripoved z opisom smrti Charcota. In spet; molj se vpraša, če je to res vse, kar bi Blanche kanila povedati? Je bilo njeno delo z radijem le mučeniškost, kateri se preda, ko izgubi ljubezen? Pa tudi, mora biti ženska res ljubljena, učenjaška ter mučeniška hkrati? Morda pa torso v lesenem zaboju le ni bil tako tragičen le zaradi neuspelega poskusa iskanja resnice o ljubezni, ki jo je Charcotu Blanche izkazovala celo s poniževalnim hlinjenjem histerije, da bi mu pomagala pri potrdilu znanstvene teze o tej domnevni bolezni.

Podobna je usoda Marie – ta ni razpeta med znanostjo in ljubeznijo, v kar nas skuša prepričati pripovedovalec – prav ljubezen je v romanu namreč tista, ki jo dokončno zaznamuje. Ko se zaljubi v Paula, si tako prikliče v spomin čas otroštva na Poljskem, ko jo je bilo strah spuščanja po snegu s sanmi, pa so jo vseeno s klici Marie! Marie! prepričali, da se je spustila in počutila svobodno, tako kot naj bi se v trenutkih zaljubljenosti. Odlomek je čudovit, če ne bi prav preveč spominjal na del Eliotove pesnitve Jalova zemlja, v kateri so spuščanje s sanmi nemške deklice Marie mnogi intepreti kasneje razlagali kot prispodobo za spolni akt. Je podobnost torej načrtna ali zgolj naključna?

Molj je v kosilo z apetitom zagrizel, ga poskušal, se šel gurmana, vmes nemalokrat kar zavzdihnil od užitka, vendar mu je grenak priokus v ustih po prebrani knjigi žal prevladal. Molj seveda priznava, da je njegova kritika tokrat občutno feministične narave, a si drzne trditi, da se pri knjigi, ki preveč slabotno prikaže sicer v knjigi po mučeniško poveličevani ženski, temu ne smemo izogniti.

V molja se je tokrat preobrazila Petra Meterc. Obmetavanje z jabolki in preganjanje z metlo sledi.


Komentarji
komentiraj >>