Z visoko dvignjenimi zastavami se danes povsod po domovini obeležuje 70. obletnica upora proti okupatorju oziroma ustanovitve Protiimperialistične in kasneje Osvobodilne fronte v Rožni dolini v Ljubljani, ki je v samoupravno-socialistični zgodovini obveljala za uradni začetek narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Tako kot današnje dni, kjer ključni predstavniki opozicije in kandidati za čestitke na vse bolj obetajočih se predčasnih volitvah, gladko bojkotirajo sicer uradne državne proslave, kot je bila sinočnja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, je bila tudi takrat politika razdeljena. Medtem ko so se predstavniki Komunistične partije, Krščanskih socialistov, Sokolov in tem političnim silam naklonjene kulturne srenje združevali v Protiimperialistično fronto, so se pod vodstvom bana Marka Natlačna meščanske in krščanske stranke, Slovenska ljudska stranka, Orli in Rimskokatoliška cerkev pripravljali na obrambo pred pošastjo komunizma, kot se še dandanes res neprepričljivo pojasnjuje kasnejša belogardistična in domobranska kolaboracija.
Smo pa 70. let kasneje vendarle priča eni bistveni razliki oziroma zamenjavi vlog. Dežurno glavni osvoboditelj je postal v tem mandatu opozicijski vodja Janez Janša, glede na prepisovanje evropskega pravnega reda in predvsem kapitalu na kožo pisanih priporočil Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj in preostalih branikov globalnega neoliberalnega kapitalističnega reda, pa glavni kolaboranti tačas sedijo v koaliciji in vladi Boruta Pahorja. Že vnaprej je sicer jasno, da se bo sicer tudi dežurni osvoboditelj ob morebitnemu povratku za korito domače zakonodajne in izvršne oblasti ponovno prelevil v kolaboranta brez sebi lastnih in za obči naroden blagor ustreznih reformnih rešitev.
Kot pa je razbrati iz govorov na spominskih slovgesnostih ob dnevu OF povsod po državi, pa to še najbolj skrbi staroste domačega demokratičnega in pred-demokratičnega političnega življenja. Z besedami na račun strankarske tako koalicijske kot opozicijske politike, ki te dni na veliko preračunava kako priti na oblast ali kako jo ohraniti, namreč v teh dneh niso štedili predsednik države Danilo Turk, bivši, a prvi predsednik države Milan Kučan in predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik. Vsak zase je namreč jasno razglasil, čemur se je pravzaprav dandanes potrebno upreti.
Predsednik Turk je tako prepričan, da je v državi potrebna točka preloma z nebrzdano grabežljivostjo in s tajkunstvom ter prakso ciničnega omalovaževanja pravosodja in odločno zavrniti potvarjanja zgodovine. Luč na koncu tunela pa vidi v razčiščevanju, večji odgovornosti in boljšemu sporazumevanju in bolj kompetentnih odločitvah, kot jih je sposobna sprejemati aktualna politika. Na modrost aktualnega predsednika sicer računa tudi predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Ta naj državo in narod iz krize izvleče s svetom modrecev, ki naj povedo kako do izhoda. Janez Stanovnik sicer ob pomanjkanju pameti v slovenski strankarski politiki računa tudi na mlade. Poziva jih pod prapor partizanstva, ki da je enkrat že rešilo domovino in ki da jo lahko reši še enkrat. Po besedah Milana Kučana na Šarhovem pohodu po poteh Pohorskega bataljona sicer za trenutni politični položaj ni rešitve, saj da s politiki na trenutnem strankarskem političnem prizorišču ne bo veliko sreče, ker da tako v koaliciji kot opoziciji primanjkuje odgovornosti za nujne reforme.
Toda razen splošnega razočaranja z državo, pravnim redom in političnim prostorom, kot so ga pred 20 leti soustvarjali, Turk, Kučan in Stanovnik ne ponujajo nikakršnih konkretnih reformnih rešitev iz trenutnega političnega pat položaja v državi. Za točko preloma, ki jo predlaga Turk, bi namreč lahko in morala poskrbeti prav ta neodgovorna aktualna strankarska politika. Mladi, na katere stavi Janez Stanovnik, pa bolj kot pod partizanske uhajajo pod praporje raznoraznih zgolj po imenu civilnodružbenih in domoljubnih organizacij, katerim pa danes pred parlament na predstavitev lastnega programa narodne enotnosti – Zedinjena Slovenija ni uspelo spraviti omemebe vrednega števila ljudi. Tudi s partizanstvom je sicer svojevrsten križ, saj se z dediščino narodno osvobodilnega boja kitijo predvsem aktualne stranke na oblasti, ki po nareku iz tujine sprejemajo vso to za rešitev globalnega kapitalističnega reda potrebno reformno zakonodajo.
Še najbolj tragično v zadevi sicer izpade prav bivši predsednik Milan Kučan, ki pač je vrsto let suvereno obvladoval domače politično prizorišče. Ker sicer ve, da je Slovenija že zdavnaj ob večino atributov državne suverenosti, tudi sam meni, da so v državi nujne reforme, kot so jih že in jih še sprejemajo preostale članice evro-družine. Da se sicer razumeti tudi njegovo apatijo in razočaranje nad menjavami stolov med istimi politiki na trenutnem političnem prizorišču, saj gre v političnem smislu vendarle tudi za njegove otroke. Tako Pahor kot Janša sta bila nekoč prav po socialistično vzorna mladinca, ki sta kot vse demokratično življenje poklicna politika 20 let kasneje postala ključno edina politična akterja v državi.
Problem politične blokade v glede na tuja priporočila nezadostno reformirajoči se državi pa ostaja isti kot pred 70 leti. Parcialni politični interesi so ponovno nadvladali interese države. In zato se jim je nujno upreti. Tako Janša, kot Pahor ali pa ostali politični priveski eni ali drugi vladi, kot sta denimo Karel Erjavec in Radovan Žerjav, na političnem trgu ne ponujajo konkretnih reformnih rešitev ampak lastno politično podobo. Če pridejo na oblast, bodo brez izjeme prepisovali. Tako je vsebina, kaj pravzaprav konkretno reformnega potrebuje in zmore ta država odrinjena na obrobje, v prvem planu je zgolj to, kdaj in kdo bo prevzel premešane karte pri koritu zakonodajne in izvršne oblasti. Kdo bo pre-razporejal in kako bo kapitalsko upravljal naglo presihajočo državno blagajno.
Tako tudi 70. let po ustanovitvi prve protiimperialistične in kasneje osvobodilne fronte ostaja nejasno, kakšna bi lahko bila ta osvobodilna reforma, ki bi presekala s tem političnim patom v državi. Toda tako to gre. Mnoge države po vsem svetu sicer vsako leto 27. aprila obeležujejo mednarodni dan osveščanja o hrupu, saj je podnevi eden od treh Evropejcev, ponoči pa eden od petih vznemirjen zaradi prekomernega hrupa. Vseh dva milijona Slovencev pa tako že vsaj zadnjih 20 let ostaja predvsem žrtve hrupa, ki ga z besedičenjem v prazno vztrajno poustvarja domača strankarska politika.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z v daljno prihodnost odmaknjeno uveljavitvijo Dneva Osvobodilne reforme v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>