Prvi je bil fantič v razcapanih hlačah, ki rešuje ugrabljenega vrstnika iz rok svojega očitno frustriranega očeta in nesposobnih in brutalnih sovaščanov. Roman Ni me strah. Drugi je generacijo starejši suhec, spoznamo ga na misiji »ubij lajajočega psa«, pod komando svojega očeta, zapiteža in agresivca. Roman Kakor bog ukazuje. In zdaj je na voljo še tretji, introvertiran najstnik, ki ne upravlja svojega sveta s kolesom ali pištolo, kot njegova »brata v avtorju«, ampak s svojo psiho. Roman Jaz in ti, novoizdana pridobitev Žepne Beletrine.
Po prvem romanu lahko razumemo navdušenje, ki obseva vse Ammanitijevo pisanje v Italiji in tujini, a ostajamo definitivni privrženci Bennija in Cavine, kar zadeva njegove pisunske rojake. Kakor bog ukazuje je kot sočen kos literarnega mesa in to je vse, kar morate poslušalci o njem vedeti, zaenkrat vedeti, ker je pač obvezno čtivo. In razlog več, da se človek z veseljem loti še tretjega prevedenega pisanja. Potem pa malo osupne. In ostane ljubitelj Bennija in Cavine.
Protagonisti nosijo velik delež Ammanitijeve privlačnosti za bralca. Zadnji celo povsem okupira dogajalni čas in prostor, ki sta pri prejšnjih dveh povsem linearna in nekako objektivnejša, saj vključujeta toliko okolice, da stabilizirata protagonista z drugimi liki in okolico. Pri tem seveda ni zanemarljiva obskurna fotogeničnost obojega, bralec s širšo perspektivo skratka nima nobenih težav.
Lorenzo, psihotični najstnik v romanu Jaz in ti, take prednosti nima. Njegova bolna samozadostnost se večino časa posveča načinom izključevanja sebe iz okolice, in sicer na način optimalnega prilagajanja. Dokler je natančno tak, kot vsi ostali, ga ne bodo opazili. Isti čevlji, iste obleke, ista frizura in ravno toliko športnega udejstvovanja, kolikor se ga pričakuje od tipiziranega mladinca – stavek pred romanom to vzporeja z Batesovo mimikrijo. Lorenzo s paličnjaki.
Seveda se stvar da obrniti. Lorenzo je tako čuden, ker ravno nima opozicije, definiranega miljeja okoli sebe. Če bi imeli bralci priliko bolje spoznati njegovo okolico in otroke, od katerih beži, bi avtor Ammaniti najbrž imel več dela, da bi nas prepričal o njegovi čudnosti. Lepo to ponazorita protagonista obeh prejšnjih prevedenih romanov, ki sestavita cel otroški psihotični freak show, če ju poskusimo izolirati od vsevednih avtorjevih oči. Pa dobro, zorno polje je odvisno od vsakega posameznega bralca. Vendar pa lahko rečemo, da avtor zna precej bolje od pokazanega.
Žal otrok, najstnik Lorenzo ne ostane v svojem psihotičnem svetu, niti ga pred izstopom ne razvije v kake zanimive sfere. Precej preprosto se mu odreče zavoljo nekih floskul o individualni sreči in pomenu dejanja za drugega. Začne se tako, da se iz »jaz« preusmeri v »ti«. To dvoje najprej nima slovnične povezave, ker gre samo za oddaljeno ovohavanje trojice sošolcev, ki ga na lepem in brez pojasnila in v nasprotju z vsem, v kar je prepričan, začnejo zanimati. Nekako se razlikujejo od vseh ostalih otrok in pritegne ga prav ta individualnost, ki se ji sam izogiba. Umišlja si, da ga trije skuliranci, ki sicer, prav tako kot on, nimajo interesa v ostalih in ostali ne v njih, povabijo na tedensko smuko. Da je bolj zares, pred to dejstvo postavi še svoje starše.
Potem gre v klet svojega bloka bivat za ves tisti nesrečni teden in se mazat s kremo za porjavitev, da bo poročanje o razburljivosti trdnega snežnega prijateljstva še prepričljivejše. Takrat se pojavi tisti »ti«, na katerega ga je skulirana trojica šele opozarjala. Ti kot zunanje, nepredvidljive, divje individualno, celo agresivno egoistično. Ti v obliki nekaj let starejše zadrogirane polsestre, s katero načeloma nima stikov. Po naključju odkrije njegovo skrivališče in ker nima kam sama s sabo, se mu pod grožnjami vsili v družbo.
Nazorna predstavitev vseh čarov fizičnega pomanjkanja droge rezultira v nenadnem prebujenju Lorenzovega čustva do sestre in s tem čuta do sočloveka. V plus temu res nepotrebnemu obratu štejemo to, da čustvu in čutu v veliki meri botruje dejstvo, da je bila sestra včasih zelo zelo lepa, zdaj pa ni več. Vsaj ne tako zelo. V puščobi podatkov, s katerimi lahko bralec razpolaga, se ta pojavi v nenavadni bujnosti in deluje precej smešno, pretenciozno in, no, začetniško. Skratka, iz kakršnega koli nagiba že, Lorenzo ni več samotar. Vsaj v sebi ne več. Ammaniti ne pove, kako se izvleče iz kletne godlje, sploh, ker je vmes na koži pridelal intenzivno oranžni odtenek smučarsko kletne avanture.
Sestro naslednjič vidi, ko identificira njeno predozirano truplo. Pozor: še vedno je zelo lepa. In tako rekoč rešila je Lorenza. Torej njena smrt konec koncev ni bila zaman. Vse je tako, kot mora biti. In seveda je Ammaniti posvetil knjigo svojim staršem.
Risala in pisala: Andreja.
Komentarji
komentiraj >>