Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ANTISEMITIZEM ALI ZDRAVA PAMET? (3505 bralcev)
Torek, 2. 12. 2003
Erik



ANTISEMITIZEM ALI ZDRAVA PAMET?

Javnomnenjska raziskava, ki je pred dobrim mesecem dni razkrila, da imamo Evropejci Izrael za državo, ki najbolj ogroža svetovni mir, še vedno buri duhove na globalni politični sceni. Premier obljubljene dežele Ariel Šaron še kar naprej benti čez Evropo, da postaja leglo novega fašizma. Na CNN-u redno izražajo zaskrbljenost nad vzponom antisemitizma na stari celini. Medtem pa se visoki evropski funkcionarji vlečejo okoli kot pretepene mačke ter se v zadregi opravičujejo za rezultate javnomnenjske raziskave, za katero trdijo, da je bila manipulacija. Stvar je postala že tako bizarna, da jo velja enkrat za vselej razčistiti.

Označiti Evropo za leglo novega fašizma je najlažja in najprimitivnejša možna razlaga rezultatov bojda sporne javnomnenjske raziskave. Povedano drugače: ne zdrži vode. Nerazumevanje ali zavračanje izraelske trenutne politike nima nobene veze z nestrpnostjo do Židov nasploh. Odgovore na vprašanja gre iskati drugje.

Obljubljeni deželi trenutno vlada Ariel Šaron. To je človek, ki je bil nekoč izraelski general in ki je direktno odgovoren za pokol okoli 2000 nedolžnih palestinskih beguncev leta 1982. Ga je kdo kdaj klical na zatožno klop? Ne, to bi bilo najbrž antisemitsko. Šaron je priŠel na oblast z geslom ”Bojijo se!”, s Čimer je mislil na Palestince. Glavni cilj njegove vlade je postavitev ogromnega zidu, ki naj bi – preprosto povedano - enkrat za vselej ločil izraelsko raso od palestinske.

Zid nima nobene veze z bojem proti terorizmu. Šaronu ni s to šalo uspelo prepričati niti Busheve administracije, kaj šele širšo svetovno javnost. Funkciji izraelskega zidu sta dve. Prva je nadaljnja kraja palestinske zemlje. Združeni Narodi ocenjujejo, da bo zaradi tega prizadeta tretjina Palestincev. Druga funkcija pa je že omenjena vzpostavitev aparthaida. Palestinci se bodo lahko znotraj Izraela gibali le s posebnimi prepustnicami. Vse skupaj žalostno spominja na nekdaj rasistično Južnoafriško republiko in na varšavski geto leta 1939.

Šaron je bil pred kratkim na obisku pri svojem prijatelju in slučajno največjem evropskem fašistu danes, Silviju Berlusconiju. Spomnimo se, Berlusconi je nedavno branil Mussolinija, češ da med drugo svetovno vojno ni zagrešil nobenih zločinov proti človestvu. Torej, preganjanja Židov v Italiji ni bilo. Nihče ni nikogar pošiljal v koncentracijska taborišča. Uf, kakšno olajšanje!

Fašist Silvio in morilec Ariel sta si toplo stiskala roke pred zbranimi kamerami in zatrjevala, da odnosi med državama se nikoli niso bili boljši. Po svoje logično. Šaron je spet govoril o vzponu antisemitizma in omenil, da se Izrael počuti osamljenega v svetu. A res? Poglejmo si naslednji primer: prvi teden v novembru je Generalna Skupščina Združenih Narodov razpravljala o smislu dolgoletnih sankcij proti Kubi. 179 držav je glasovalo ZA odpravo embarga, le tri so bile proti: ZDA - seveda, IZRAEL in neki jebeni Maršalovi otoki, za katere svet prej še nikoli ni slišal in ki jih je nemogoče najti na vsakem solidnem zemljevidu. Kaj nam ta primer pove glede Izraela? Kdo se tukaj oddaljuje od koga?

Šaron z lahkoto označi evropske kritike izraelske politike za antisemite. Kaj pa židovski publicist, živeč v New Yorku, Tony Judt, ki je pred kratkim izjavil – navajam: ”Obnašanje samooklicane judovske države vpliva na to, kako svet gleda na Žide. In žalostna resnica je, da Izrael danes škodi Židom.” Kaj pa ameriški Žid, Daniel Lazar, ki je v liberalnem časopisu The Nation nedavno zapisal – navajam: ”Hujskani s strani rabinov, terorizirani s strani palestinskih samomorilcev in zasužnjeni z nacionalizmom Izraelci ne vidijo druge alternative, kot da se podrejajo močni figuri, kakršna je Šaron. Logika je sprejemljiva, a pogubna – razen, če se ne bo kdo domislil poti iz te ideološke kletke.”

Kaj pa Gary Rossenblatt, urednik ameriškega tednika Jewish Week, ki je zapisal – navajam: ”Bolj škripajoča ko je proizraelskka politika, manjša je možnost, da bo na deset tisoče ameriških judovskih študentov simpatiziralo z židovsko državo.” Isti tednik tudi ugotavlja, da je svetovna solidarnost z Židi, ki jo je izzval holokavst, že skoraj zapravljena. Kaj pa skupina judovskih aktivistov, ki organizira redne proteste pred poslopjem ameriške korporacije Catterpilar, ki izraelski vojski prodaja buldožerje – taiste buldožerje, ki rušijo palestinske domove? Mar so tudi vsi ti semiti antisemiti?

Mogoče pa ti Židje ne razumejo Izraela. Konec koncev ne živijo tam in njihovih družin ne ogrožajo palestinski samomorilci. Toda spet, kaj pa tiste izraelske človekoljubne organizacije, ki pomagajo graditi domove palestinskim družinam? Kaj pa na stotisoče Izraelcev, ki ne pristajajo na okupacijo in se zavzemajo za samostojno Palestino? Kdo bo torej zarisal meje med antisemitizmom in zdravim razumom?

Šaron je nekoč izjavil, da je nemogoče, da bi Izrael teroriziral druge narode, saj so njegovi prebivalci preživeli holokavst. To so sramotne besede iz gnilih ust. Da bi upravičil svoje neopravičljive zločine nad Palestinci, Šaron koplje po grobovih šestih milijonov nedolžnih duš, ki si enkrat za vselej zaslužijo počivati v miru. Šaron s svojimi dejanji obuja najhujše more dvajsetega stoletja in s svojim arzenalom orožja za množično uničenje predstavlja grožnjo arabskim državam. Izrael ima pravico do samoobrambe, vendar istočasno nima pravice postati enojajčni dvojček svojih nekdanjih zatiralcev.

Kritiziranje Šaronove politike ne pomeni širjenja antisemitizma. Prej nasprotno. Kot ljudje nikoli ne smemo pozabiti grozot preteklih vojn in aparthaidov. Naša človeška dolžnost je opozarjati na krivice v svetu, kar nam daje pravico kritizirati vsakogar, ki deluje proti soljudem. Zdaj se borimo proti tistim, ki bi nam radi določali, kaj naj govorimo in kaj naj mislimo. Če bomo danes tiho, bo jutri mogoče že prepozno.


Komentarji
komentiraj >>