Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
7. 12. 2003 (4138 bralcev)
Nedelja, 7. 12. 2003



Cesarsko-kraljeva deželna sodnija Ljubljana, dne 10. oktobra 1910. Obtožba: Ignacij Simonc je konec meseca junija v Ljubljani očitno cesarju spoštovanje s tem kratil, da je v gostilni “Port Artur” pripovedoval, da je bil povodom cesarjevega obiska v Bosni v družbi anarhistov v Sarajevu, da bi ustrelil
cesarja. Obtoženec dejanja ne priznava, čes da je natakarici le pravil, da hočejo anarhisti cesarja umoriti.

Senzacija! Začetki terorizma na slovenskih tleh se niso rodili z usodnim klikom ogorčenega Tomija Sluge, ki si je s tem nehote prislužil zvenečo titulo: “prvi slovenski terorist”. Takšni teroristi, ki so ob napačnem trenutku stegnili svoj jezik, so bili od nekdaj tukaj. Ekipa stolice za konspiracijo in preučevanje kršenja javnega reda in dostojanstva na Inštitutu za kocinske znanosti je
naredila kratko raziskavo v Arhivu Slovenije. Prebrskala je fond deželnega sodišča iz leta 1910 in odkrila zgodbo ubogega Ignacija Simonca. Ker pri Kocinah ne moremo iz svoje perverzne kože, smo tej epizodi priložili še nekaj nemoralnih primerov, ki so prav tako doživeli epilog pred ljubljanskim sodiščem, a o tem kasneje.

Vrnimo se k našemu teroristu iz leta 1910. Sodeč po opisih v dosjeju, je bil Simonc zbegan mladenič, ki mu ni uspelo končati šolanja in ni natančno vedel,
kaj naj sam s sabo. Fotografija, ki je priložena sodnim spisom, odkriva urejenega mladega človeka z rahlo izpraznjenim pogledom. Bil je tudi politično
aktiven, vendar ne kot revolucionar, ampak kot tajnik “slovenske krščansko-socialne zveze Straža”, ki pa ni bila blizu anarhizmu. Poglejmo, kaj pravi o njegovem hudodelstvu poročilo ljubljanskega magistrata:

Magistrat deželnega stolnega mesta Ljubljana, datum: 29. junija 1910. Dne 29. junija je natakarica Viktorija Samec v gostilni “Port Artur” v Kolodvorski ulici
štebilka 29 povedala zaupno mestnemu detektivu Franu Ljubiču, da je tja že večkrat prišel nek bolj majhen, modro oblečen, mlad, sicer navidezno inteligenten, po
imenu neznan človek, ki se je z njo različno pogovarjal. Med pogovorom je simpatizoval z anarhijo in je povedal, da je dobil od neke strani 500 goldinarjev v svrho, da bode deželni predsednik Schwarz umorjen. Dostavila je,
da dotičnik ni bil morda pijan. Navedenec je prenočeval 19-tega v hotelu pri južnem kolodvoru ter se oglasil za Ignacija Prelestnika, častnikarja iz Celja.
Tu je ostal dolžan 9 kron. 12-tega istega meseca je pod istim imenom prenočeval v “Port Arturju” in pozneje ostal na jedi in pijači Viktoriji Samčevi dolžan 2 kroni. Tudi v gostilni Peskovc je pripovedoval, da mu ni nič to življenje in kazal samokres, s katerim je kasneje na stranišču ustrelil v zid.

Simonc je bil torej tudi prevarant, ki si je svoj neugodni denarni položaj reševal tako, da je izpuhtel brez sledu v trenutku, ko je bilo treba plačati
račune. Podobne grehe si je privoščil tudi v Mariboru, zato se je v Ljubljani predstavljal pod lažnim imenom. Postavlja se torej vprašanje, kako je drobni
brezposelni prevarant postal terorist. 20-letna natakarica Viktorija Samec, prva in edina priča, je sodišču razložila, kako je odkrila potencialnega
atentatorja:

“V zvezi s tem je pripovedoval tudi, da je bil ob priliki cesarjevega potovanja v Bosno tudi on z drugimi vred v Bosni, da so imeli namen cesarja ustreliti, da so
pa bosanske oblasti jih zasačile, da so njega in tovariše zaprli v Bosni. O anarhiji pa ni nič drugega govoril, kakor da je anarhiste omenil”.

Viktorija je se dodala, da ga ni resno jemala, vendar je zadevo vseeno zaupala detektivu Ljubiču, ki je sprožil vso zadevo. Simonc se je branil, da je Viktoriji govoril na splošno o anarhizmu v stilu: “To je isto, kot če bi jaz ustrelil deželnega predsednika”. Nad življenjem razočarani Simonc pa je imel očitno tudi nekaj prijateljev. Pridobil si je nekaj prič, ki so trdile, da
dotična natakarica ni pretirano bistra, v času pogovora pa naj bi bila popolnoma pijana.

Sodišče je Simonca sicer obtožilo zavoljo goljufij, glede žaljenja cesarjeve osebe ga je oprostilo z naslednjo obrazložitvijo: Glavna in edina priča Viktorija Samec je sicer natančno izpovedala, kaj da je povedal obtoženi. Ker pa je bila tisti večer pijana, je sodišče verjelo obtožencu. Viktorija Samec, ki jo priča Franz Fink slika kot ne posebno inteligentno, je lahko vso razlago obtoženca o anarhizmu in atentatih narobe razumela.

Možno je, da je leta 1910 sodišče znalo ločiti med realno grožnjo in zajebancijo, mogoče pa jim je zgolj primanjkovalo dokazov. Kakorkoli že, sodišče, ki je leta gospodovega 2003 sodilo teroristu Tomiju Slugi, takšnega
razumevanja ni imelo.

Da ne bomo preveč zamorili s terorizmom, bomo nadaljevali v znamenju veselega decembra. Na silvestrovo 1909 je bilo v Ljubljani veselo in živahno. Nekateri pa so šli z veseljačenjem vseeno predaleč:

Magistrat deželnega stolnega mesta ljubljana, datum: 8. januarij 1910: Dne 1. tega meseca slišal je ob šesti uri zjutraj mestni policijski stražnik Martin Hudales neko kričanje na Resljevi cesti ter se je tja podal. Na vogalu
Čopove ulice je dobil delavko Heleno Kavšek, ki je tam stala v družbi steklarja Karola Leiksla in Friderika Lesiaka. Na stražnikovo vprašanje, kaj se je
zgodilo, izpovedala je Kavškova, da je spremila svojega ljubimca domu. Nazaj grede jo je napadlo več moških, iz katerih je poznala samo Lesiaka in Leiksla.
Slednji pa jo je siloma vlekel v Čopovo ulico, ter jo podrl na tla in padel na njo, hoteč jo posiliti. Nato je stražnik Hudales vse tri aretoval in predstavil
na osrednjo stražnico. Leiksel je pa izpovedal, da so tisto jutro prišli iz gostilne pri Štajercu, bili pa so vsi nekoliko vinjeni. Pravijo, da jih je
Kavškova, ker so jo nagovorili, psovala. Leiksel odločno zanika, da je imel namen to žensko posiliti.

Kaj se je zares dogajalo tistega novoletnega jutra, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Je šlo res za poskus posilstva ali si je Kavškova vse skupaj izmislila? Ljubljansko deželno sodišče se je bolj nagibalo k zadnji trditvi, saj je dobilo o njeni preteklosti od magistrata naslednje poročilo:

Pozivno na tamošnji dopis se sporoča, da je Helena Kavšek vpisana kot vlačuga v tukajsnji “Osrednji kriminalni razvidnici”. Omenjena je bila pri tukajšnjem
okrajnem sodišču leta 1903 zaradi prestopka 1. členu vlačugarskega zakonika na tri tedne zapora obsojena. Klati se vedno okoli. Njenim izpovedbam se torej ne
bode moglo pripisavati posebne verjetnosti.

Helena poskusa posilstva seveda ni mogla dokazati. Če je bila prostitutka, še ne pomeni, da je niso hoteli posiliti, vendar s takšno preteklostjo enostavno ni
mogla na sodišču ničesar doseči.

Nadaljujemo z zanimivim primerom spolnega nadlegovanja. Zgodba gre nekako takole: Malvini Miklavc, ženi Jožefa Miklavca, se je porodilo moško dete. Od poroda izčrpana mamica je naročila svojemu možu, naj gre povedat veselo novico sosedi Pauli Hofferer. Ta ga je sprejela v svoje stanovanje, kasneje pa je podala ovadbo, da jo je spolno nadlegoval. Na sodišču se je Jožef Miklavc branil
s trditvijo, da je pravzaprav Paula nadlegovala njega. Besedo bomo prepustili obtoženemu:

“Ovadba je popolnoma izmišljena. Paula Hofferer je začela govoriti na hišni veselici o spolskih zadevah, s tem, da je hotela vedeti, kaj da bom počel, ko bo sedaj žena v otročji postelji, se pritoževala čez svojega moža, češ, da njegov ud ni za nobeno rabo, da je zvedla od moje žene kako sem močan in da bi bil ravno za njo in še druge take stvari. Tako, da je bilo očevidno, da me je hotela
napeljati k temu, da bi se z njo spolsko združil. Jaz pa tega nisem hotel”.

Miklavc je trdil, da tistega dne, ko je dobil sina, sploh ni hotel iti k Pauli, vendar ga je soproga sama prepričala v to.

“V njenem stanovanju ji nisem nobene sile delal, tudi pod krilo ji nisem segal, nisem je vrgel na postelj, ne na divan in sploh nisem imel namena se z njo spolsko združiti, čeravno bi imel k temu neovirano privolitev, ker se mi je kar ponujala. Prigovarjala mi je, naj ostanem pri njej, se usedla na otročjo
posteljo kar tako, da je bilo videti, kaj da želi. Že preje tudi me je vedno zasledovala in prišla celo k meni v skladišče”.

Miklavceva žena je očitno verjela svojemu možu, saj je odločno pričala v njegov prid: Nikoli nisem ničesar opazila in mi gospa Hofferer tudi nikoli nič povedala ni, kar bi kazalo na to, da jo moj mož zasleduje. Nasprotno mi je po hišni veselici pri Mercanu povedala, kako so se dobro imeli, posebno z mojim možem in moj mož mi je večkrat povedal, da zahteva njega, če pridejo v trgovino. Pred približno enim mesecom, torej več mesecev po porodu, me je nagovarjala, da bi vzeli v nasprotni hiši skupno stanovanje, moj soprog pa o tem ni hotel nič vedeti, kajti je rekal, da mi mora povedati, da Paula vedno za njim sili. Paula Höfferer je prav rada o spolskih zadevah govorila.

Miklavca zaradi pomanjkanja dokazov niso obsodili. Vas pa bomo počasi izpustili iz objema današnjih anarhistično-nemoralnih Kocin. O teroristični in spolskih zadevah sta pričala Arni in Maruša, obtožnico pa je sestavil Marko Zajc.




Komentarji
komentiraj >>