Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
La chuca-lačna (2156 bralcev)
Petek, 13. 5. 2011
MajaO



Zgornja slika je zelo simbolična in je ob dostavljenem kosilu iz Imperio Mexicana ostala zgolj pobožna želja...

 

 

Tokrat smo se ocenjevanja hrane lotili na najbolj ležeren možen način. V roke smo vzeli telefon in poklicali dostavo. Enostavno, brez nepotrebnih fizičnih naporov. S seznama ponudnikov dostave študentske hrane smo izbrali mehiško restavracijo Imperio Mexicano, ki je drugače za bolj aktivne jedce locirana v enem od ljubljanskih nakupovalnih središč.


Z menija za študente smo izbrali svinjska rebra z barbecue omako in pečenim krompirjem. K meniju pripada še juha, zato smo izmed ponujenih dveh izbrali zelenjavno. Preden smo uspeli prekiniti, nas je prijazna oseba, ki je sprejela naročilo, še povprašala, ali morda potrebujemo tudi jedilni pribor in skrbno naročila, naj pripravimo osebni dokument za dostavljalca.


Hrana je prispela na naš domači prag uro in petnajst po naročilu, kar je dokaj solidno za sicer obremenjen termin sredi dneva. Gospod dostavljalec nam je prijazno predal vrečko s hrano, vzel štiri evre in osemintrideset centov, pogledal sliko na osebni izkaznici in odšel. Željni mehiške pojedine smo se neučakano lotili odpiranja vrečke in stiroporne embalaže.


Kot se spodobi, smo se najprej lotili zelenjavne juhe. V transportni skledici je očitno divje potovanje čez Ljubljano preživela oranžna juha prijetnega okusa brez dodatkov, ki pa se je v tem času že močno ohladila. V bistvu je bila ravno toliko mlačna, da ni ustrezala niti definiciji hladne juhe.


Polni pričakovanj smo se nato lotili glavne jedi. Že ob pogledu nanjo smo žalostni ugotovili, da so bila naša pričakovanja ponovno previsoka. V svojem prekatu je mirno ždel kup revnih reber s še bolj revnim pljunkom barbecue omake na sebi. V sosednjem prekatu je bil znatno manjši kup tanko narezanega pečenega krompirja. Rekli smo si: Ah ja, mogoče je pa vseeno dobro! Pa ni bilo. Rebra niso nikoli spoznala, kako čudovita je družba začimb - videla niso niti čisto osnovnih zadev, kot je na primer sol. Ne da so bila premalo začinjena za mehiško hrano, celo za čisto tipična slovenska rebra so imela premalo okusa. Domnevamo, da so jih samo na hitro spekli v pečici in jih na koncu popackali z ubogo žlico omake. Da je bila stvar še slabša, je bilo meso premalo pečeno in je zahtevalo kar nekaj truda, da smo ga odtrgali od kosti. Toliko o naši načrtovani ležernosti.


Kot smo tega že vajeni od večine dostav, je bil krompir po dolgem času v neprodušni posodi moker in kar nas je še posebej motilo, bilo ga je zelo malo. Upajoč, da si še lahko popravimo vtis in okus smo pokukali v vrečko s hrano in tam našli majhno posodico z oranžnim namazom ali omako, ki smo ji kasneje samoiniciativno prisodili vlogo preliva na solati. Precej okusna zadeva, in zanimivo še najbolj začinjena od vsega, česar smo bili deležni.

Prej smo se pritoževali nad mlačnimi temparaturami dostavljene hrane in v istem tonu nadaljujemo tudi pri solati. Sestavljena iz stročjega fižola in zelene solate je bila, kot vse prej zaužito, mlačna. V bistvu je bila kar kuhana in posledično grenka.


Razočarani smo vse upe položili v majhen košček čokoladne sladice, ki je bila na pogled lepa in je dišala zelo nutelasto. Kaj gre lahko tu narobe, smo si mislili... Pa je šlo! Dvajset kvadratnih centrimetrov majhna sladica je bila v resnici pena, nabrizgana v majhen paketek in prelita s čokolado. In kot ste verjetno že sami domnevali, bila je mlačna.


Celotna izkušnja je bila precej žalostna, bedna in niti približno ni vredna cene bona. Ker smo v preteklosti že naročali pri Imperiu in je bila zadeva podobno razočarajoča, težko rečemo, da so imeli tokrat samo zelo slab dan. Že kar dolgo nazaj smo se tudi oglasili pri njih in tam poskusili ubijati svoje brbončice, pa je bil rezultat bolj ali manj enak. Če zaključim: za precej manjšo ceno se lahko najeste okusne kvazi mehiške hrane v drugih tovrstnih restavracijah po Ljubljani. Samo malo truda bo treba vložiti v potovanje kam bližje centru mesta. Dragocena lekcija, do katere smo sami prišli po večkratnih spodletelih poskusih.

 

Po kosilu je za mizo v kupu embalaže razočarano obsedela MajaO.

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: La chuca-lačna
Tone [13/05/2011]

O ti gurmanka - je ka-li tako obremenjena s študijem, da težko dvigne zadnjo dlje od mobitela, potem pa gnjavi dostavne servise in se zmrduje nad 'mokrim krompirjem'? Dabogda si njeni materi noht zagnojil in avtorica spozna kruto lakoto brezbrižnega sveta! Ne, resno - takšna recenzija je nevredna kake ofucane 'ženske' revije, ne pa Radia Študent. tone vs
odgovori >>

    Re: La chuca-lačna
    MajaO [14/05/2011]
    Se opravičujem za svojo premajhno skromnost in ponižnost. Naslednjič bom napisala, da je bilo vse lepo in prav, da bo svet za vse lepši. Hvala za branje pa lep dan.
    odgovori >>