Minuli četrtek in petek je arhitekturno srenjo predramil mednarodni arhitekturni dogodek Big arhitektura 2011. Gre za pravi dvodnevni arhitekturni festival, ki ga drži v rokah izdajatelj revije Hiše Zavod Big. Big arhitektura 2011 ni več zgolj arhitekturna konferenca, kjer se lahko študenti in arhitekti dotaknejo svetovne arhitekturne produkcije in začutijo njeno velikopoteznost. Letošnja izdaja je bila namreč bogatejša za podelitev nagrad za najboljšo hišo zadnjih dveh let, za razstavo izbora teh hiš in za oder 180 stopinj. Sliši se zelo pompozno in v določeni meri je tako tudi bilo. Kljub vsej lepi embalaži pa vsebina ni ostala v celoti prikrajšana: arhitektura se je pokazala v svoji zapeljivi luči in vsaj malo zatresla postulate Ljubljane.
Znano je, da si arhitekti radi podeljujejo nagrade in s tem tekmujejo za večjo samovšečnost na trgu bolj ali manj konkurenčnih naročnikov. Nagrado hiše 2011 so člani strokovne žirije tokrat podelili drugič, med bazenom zgrajenih enodružinskih prebivališč zadnjih dveh let na vsem svetu pa so iskali tiste, ki so izstopale po inovativnosti in trajnosti. Naredili so izbor 46 projektov, nagradili pa bizarno hišo Izgubljeni v Parizu, ki na svojo fasado pripenja 1200 rastlin in se v središču mesta ovija v neprebojno zeleno zaveso, ter črno beli kubus Dolgi studio na Otoku Fago v Kanadi. Razstavo »Hiše sveta«, ki prikazuje vseh 46 projektov v ožjem izboru, ste mogoče že zapazili pred Figovcem: na ploščadi Ajdovščina bo stala še danes in jutri.
Vse povedano pa vseeno ostaja le spremljevalni program arhitekturnega festivala. Njegov trdni temelj še drži konferenca, ki je potekala prejšnji petek. Ko vstopiš v mogočno Marmorno dvorano na Gospodarskem razstavišču, kjer za širokim odrom stoji še širše projekcijsko platno, ti je v trenutku jasno, da bo arhitektura tu paradirala kot v najbolj šik izložbi. Pred odrom poslušalce pričakuje več kot 300 stolov. Kamera sledi vsakemu gibu moderatorja, vmes se na platnu sukajo oglasna sporočila, po tleh so speljani kabli, divizija tehnikov nestrpno teka sem ter tja. Prišli smo torej na high-tech dogodek. Konferenca »Nova pravila, novi odzivi« z vso svojo mašinerijo postavi arhitekturo gostujočih evropskih arhitektov na pravi piedestal.
Množica slušateljev je prišla občudovat tiste, ki vešče premikajo svinčnike in računalniške miške po evropskem gradbenem prostoru. Prišla je bolj gledat kot poslušat, saj arhitekti publiki sicer razgaljajo svoje delo, vendar tu primarno zapeljujejo fotografije njihove arhitekture, animirane prezentacije in tridimenzionalni modeli. Publika pa je veliko bolj vizualno požrešna in ne prenese, da jo pripovedovalec ob osebnih dovtipih ne zapeljuje tudi vizualno.
Kljub temu vsebina na konferenci »Nova pravila, novi odzivi« ni umanjkala. In čeprav smo pomenljivo zastrigli z ušesi, ko je moderator obljubil, da bodo platno osvetljevali samo projekti, ki v spremenjenih razmerah svoje omejitve spreminjajo v najbolj inovativne rešitve, smo mu morali na koncu pritrditi. Nizozemec Nanne de Ru, včasih sodelavec Rema Koolhaasa, danes solastnik mladega biroja Powerhouse Company, je prestregel vse radovedne poglede, ko je prikazal projekt steklene hiše Vila 1. Enoprostorska vila z betonskim robom in stekleno odprtostjo do nizozemskega gozda je postavljena na obokano klet, ki deluje kot težko zidano podnožje. Zakonske omejitve in želje naročnika so prelevili v novo ikono, ki vešče uteleša sodoben duh časa. Prav poželjivo pa smo si ogledovali natečajni načrt za Gledališče za glasbo in ples v Haagu, ki bi z dvokrilno razrezano stavbo spremenil veduto tega mesta, če ga na natečaju ne bi ugnala Zaha Hadid.
Julian Weyer iz enega največjih skandinavskih birojev C. F. Moller je začel svojo zgodbo izzivov in omejitev na primeru šole, končal pa pri silosu na podeželju. Vmes se je ustavil na ogromnem zapredku ličinke ali kokonu, ki so ga kot nov Darwinov center v postavili v Natural History Museum v Londonu. Bela skulpturna stavba, zgrajena s špricanjem betona po sistemu predorov, gosti zbirko 20.000 vzorcev živali in rastlin ter se s svojo stekleno opno harmonično vpenja v sicer klasično arhitekturno strukturo turistično obleganega muzeja. Po drugi strani pa projekt danes slovitega silosa stoji na precej samotni krajini na Danskem. Iz nostalgije njegovega lastnika, ki ga ni želel prepustiti propadu, so vrli arhitekti oblikovali podeželsko stolpnico s serijo nadstandardnih stanovanj, ki se kot vile pripenjajo na staro betonsko središče silosa. Tako nastane Sil(o)hueta, edina visoka stavba v predmestju Aarhusa, ki je možna samo zato, ker je grajena kot rekonstrukcija. Silos se spremeni v vilo, vas se spremeni v predmestje, stara streha v domala mondeno teraso z najboljšim razgledom in še boljšo pečeno klobaso na seriji piknikov.
Flamski arhitekt Paul Robbrecht, ki je nastopil po tem rahlem galopu ikonične arhitekture, je sprva zvenel čudno in odmaknjeno. Govoril je o kiparjih, skladateljih, slikarjih, ki jih z ženo najemata zato, da bogatijo javne prostore in ustvarjajo zvoke ter podobe, ki se bodo spajale z arhitekturo v pravo poetiko. Paul Robbrecht si je drznil govoriti o navdihu poetike prostora, ki ga lahko rodi sozvočje med arhitekturo in umetnostjo. Starejši gospod je danes razočaran nad sodobno kritično ostjo umetnikov, saj po desetletjih zidanja in urejanja ne najde več sogovornikov, ki v umetnosti ne bi iskali samo in izključno moči.
Arhitektura je bila po drugi strani vselej na vozu moči. Tudi o tem so govorili še preostali gostje konference, danski arhitekt Mikkel Frost in španska gosta Maria Hurtado de Mendoza ter Francisco Mangado. Vsi so pri tem prikazovali svoje projekte, ki v stavbe z izrazito markantnimi fasadami, ki jih večkrat varuje naravna plast lesa, prelivajo zaznan duh časa. In čeprav »Nova pravila, novi odzivi« na Gospodarskem razstavišču niso v ospredje postavljali problematičnosti ikonične arhitekture, ki neutrudno daje podobo kapitalu moči, prenasičenosti in preobljudenosti mest, ki se dušijo pod nedelujočim urbanizmom, prav tako pa niso rekli besede o bolj alternativni, organsko raščeni arhitekturi ali pa o kritični poziciji arhitekta, lahko rečemo, da so bili vizualna in animirana poslastica. Slovenskemu slušatelju in gledalcu pa so vsaj deloma priprli vrata v veliko zgodbo aktualne evropske arhitekturne produkcije.
Komentarji
komentiraj >>