Dober večer vsem, ki še ne spite, ker si želite poslušati našo oddajo, oziroma vsem, ki ne morete spati, pa ste zato prisluhnili nocojšnjim Novim pisarijam. Prvim želimo razsvetljenje, drugim pa uspavanje. Pa začnimo z definicijo za telebane. Sociolingvistika je veja jezikoslovja, ki obravnava jezik kot družbeni fenomen. V širšem smislu je to celotno interdisciplinarno področje na široki relaciji jezik–družba. Preučuje rabo jezika v danem socio-kulturnem okolju in razlaga družbeno določljive dejavnike jezikovnih sprememb. Stroka tako raziskuje korelacije in delovanje med jezikovnimi in družbenimi strukturami ter kulturnimi značilnostmi. Težišče je torej na jezikovnih pojavih, ki so odsev družbenih vplivov.
V tokratnih Novih pisarijah se bomo podrobneje seznanili z znanstveno monografijo izpod peresa Simone Bergoč. Simona Bergoč je doktorirala s področja kritične analize diskurza, pri čemer je posebno pozornost namenila vlogi jezika pri konstrukciji narodne in državne identitete. Ta problematika je zatorej tudi tematika pričujoče monografije z naslovom Slovenščina med Balkanom in Evropo, ki preučuje slovenščino v obdobju politične odcepitve od Jugoslavije in integracije v Evropsko unijo. V njej preučuje slovenstvo, slovenščino, pa tudi patriotizem in nacionalizem ter - tega ne smemo zanemariti - na slovenskem primeru opozarja na problematičnost pojma etno-jezikovna identiteta.
Avtorica že v uvodu poudari, da je ob ideji multikulturalizma sporočilnost tovrstnih raziskav včasih kar pošteno sramežljiva, včasih pa se celo spopada z občutki krivde. Njena študija se namreč osredotoča predvsem na jezikovne mehanizme in strategije reprodukcije etno-jezikovne identitete – kolektivnega istovetenja, ki temelji predvsem na jeziku. Raziskavo je omejila na dve ključni obdobji konstrukcije slovenske etno-jezikovne identitete: na proces odcepitve od Jugoslavije leta 1990 in na pridruževanje Evropski uniji leta 2003. Vprašanje, ki si ga je raziskovalka zastavila, je sledeče: Kakšno vlogo, če sploh, so imela v času pred državno odcepitvijo leta 1990 in v času političnega pridruževanja Evropski uniji leta 2003 vprašanja, povezana s slovensko etno-jezikovno identiteto?
Za svoj fokus je izbrala medijska besedila, pri čemer so bile glavne točke problematike, ki se osredotočajo na medijski vpliv, občinstvo, branost in lastništvo. Na podlagi teh je izbrala Sobotno prilogo Dela v dveh trimesečnih obdobjih – tistem pred plebiscitom o odcepitvi in tistem pred referendumom o pridružitvi. Avtorica se je problematike lotila tako s sociolingvističnimi pristopi kot tudi z analizo diskurza.
V uvodnih poglavjih predstavi različne konceptualizacije identitetne funkcije jezika, s katerimi nam želi predvsem predočiti, kako kompleksna dejavnost je vzpostavljanje identitet s pomočjo jezika. Omeni pojem fatične skupnosti antropologa Bronislawa Malinowskega, iz katerega izhaja tudi pojem fatične komunikacije, značilnosti skupnosti, ki komunicira s primarnim namenom vzpostavljanja medsebojnih vezi in ne s primarnim namenom prenosa informacij. Pomembno je tudi kognitivno jezikoslovje, ki povezuje avtokategorizacijo s kategorizacijo drugih, saj le s pomočjo te tudi sami sebe umeščamo v določeno skupino ljudi.
Prav tako pomemben je koncept kulturno-jezikovnega relativizma, ki predpostavlja, da naj bi vsaka kultura dojemala in izražala stvarnost nekoliko drugače, in to kulturno diverziteto venomer poudarja. Ta relativizem je doživel svojevrstno permutacijo v prizmi multikulturalizma, ki ga avtorica poimenuje kar socialni angažma levičarskega polja humanistike. Zaradi poudarjanja ireduktabilnih razlik med kulturami, pojmi, ki naj bi nadomestili danes izpraznjeni pojem »rasa«, nekateri raziskovalci namreč enačijo kulturni relativizem z neorasizmom. Avtorica na tem mestu poudari, da previdnost seveda res ni odveč, saj neorasistična retorika pogosto zajema iz repertoarja antirasistične ideologije, zlasti v primeru sklicevanja na pravico do razlik in drugačnosti.
V nadaljevanju avtorica predstavi tudi perfmormativni pogled na jezik; koncept, s katerim sta pravo revolucijo v jezikoslovju in drugih humanističnih vedah povzročila Wittgenstein in Austin. Ideja, ki jo pogosto slišimo v Wittgensteinovem izreku »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«, namreč sporoča, da z jezikom in drugimi socialnimi dejavnostmi svojo identiteto in subjekt šele ustvarjamo, kar je obratno od teze, da z jezikom svojo identiteto le izražamo.
V naslednjem poglavju se avtorica posveti fizični, psihični, geografski in socialni jezikovni identiteti. Specifika slovenskega jezika je predvsem v dejstvu, da se regionalna identiteta staplja s socialno, kar je najbolj problematično pri apliciranju teorije socialnih zvrsti jezika. Vprašljiva je torej teorija, ki umešča regionalne govorice v sfero neknjižnega jezika, ki pa žal avtomatično implicira tudi nižji socialni status govorca. Teorija socialnih zvrsti jezika, prirejena po izsledkih praške strukturalne šole, v svojih začetkih namreč ni predvidevala sociolektov, temveč le knjižni in neknjižni jezik. Kasneje se je razširila še z interesnimi govoricami, ki pa niso v celotni primerljive s sociolekti. Slednji so se začeli podrobneje raziskovati šele v novem tisočletju, pa vendar z očitki, da so nekritično povzeti iz anglosaksonskega raziskovalnega prostora.
V poglavju o etno-jezikovni identiteti je zanimiv predvsem poudarek, da pri Trubarju težko najdemo dokaze o njegovem razumevanju Slovencev kot naroda v modernem smislu besede. Dejstvo namreč je, da je etnična skupnost vendarle kompleksnejši pojem od jezikovne skupnosti. Trubar v svojem nagovoru »Lubi Slovenci« namreč nagovarja eno od različic slovenskega jezika, med katere je prišteval kranjskega, koroškega, štajerskega, dolenjskega, kraškega in istrskega, pa tudi bezjaški ter hrvaški govor, zaradi česar današnje percepcije slovenščine ni mogoče preslikati v historično. Iz tega izhaja pomemben sklep, da sta slovenska etnična skupnost in slovenska jezikovna skupnost sprva ločena pojma, to pa postavi v novo luč trditev, da je jezik bistveni element slovenske etnične identitete.
In kdo so akterji diskurzivne reprodukcije slovenske etno-jezikovne identitete? Pomembno vlogo pri tem imata vsekakor jezikovno načrtovanje in jezikovna politika, torej formalnopravna ureditev statusa slovenskega jezika v RS. Urad za jezik, ustanovljen leta 2000, opravlja predvsem funkcijo spodbujanja zaželenega in sankcioniranja nezaželenega jezikovnega obnašanja, obenem pa opozarja na ogroženost slovenščine s strani globalnih jezikov oz. globalnega jezika - angleščine. Prav tako pomemben je zakon o javni rabi slovenščine iz leta 2004, nezanemarljiv pa je tudi opazen sociolingvistični pojav zadnjih let, t. i. jezikovni purizem, ki se takisto pogosto vključuje v usmerjanje diskurza.
Avtorica nam na tem mestu poda primer, ki je pravzaprav eksemplarna prilika o jezikovnem purizmu. Na spletnem forumu SlovLit se je ob pojavi teme, v kateri se je razpravljalo o slovenskem prevodu besede skener, v debato vključil tudi Andrej Rozman Roza, ki zapiše, da so jo tisti, ki so to besedo sprejeli, zdaj nepripravljeni sprejeti za svojo, s čimer se dotakne problematike lektorstva. Avtorica lektorstvo predstavi kot simptom predpisovalne jezikovne prakse in vidi njeno rešitev v preoblikovanju cenzorskega v posvetovalno oz. svetovalno delo.
Andrej Rozman Roza v svojem komentarju odpre še eno problematiko, ki prav posrečeno presega meje jezikoslovja – problem namreč aktualizira z metaforično primerjavo jezikovnega problema s problemom izbrisanih v Sloveniji, kar sugestira na izrazito nacionalni pomen, ki ga v sebi nosijo določene jezikovne odločitve. Ironija je le še večja, saj prav ta isti komentar kasneje objavijo v glasilu Kronika Slavističnega društva Slovenije, kjer je bil deležen čistunskega lektorskega popravka. Rozman namreč namesto besede v želji po poosebitvi, ki bi problem povezala s problematiko tujcev, uporabi osebni zaimek »ona«, ki pa je v glasilu zamenjan z izrazito bolj nevtralnim nedoločnikom »skenirati« in omili želeno analogijo.
Poleg lektorstva se v oblikovanje etno-jezikovne identitete močno vključuje tudi vzgojno-izobraževalni diskurz. Avtorica poudari, da je eden najobčutljivejših trenutkov za inkulturacijo prav zgodnje obdobje šolanja; učni načrti nemalokrat ustvarjajo konceptualne povezave med jezikovno in etično identiteto. V učnem načrtu osnovnošolskega izobraževanja za predmet slovenščina so navedeni splošni cilji tega predmeta, v katerem je sporno predvsem posplošeno in eliminatorno enačenje maternega jezika z nacionalnim. Na določenem mestu je namreč zapisano, da je cilj predmeta »zavedanje učencev, da je slovenščina njihov materni jezik«.
Pri dotičnem raziskovanju pa se je avtorica ukvarjala predvsem z akterji reprodukcije slovenske etno-jezikovne identitete v medijih. Njena izbira Sobotne priloge temelji na domnevi, da so takratni medijski teksti imeli nekakšen vpliv na bralce, kar naj bi se pokazalo tudi na rezultatih plebiscita oz. referenduma, ki ju poimenuje kar nekakšni javnomnenjski raziskavi z ogromno in usodno politično močjo ter posledicami. Predpostavlja, da mediji predstavljajo legitimni in institucionalni pogoj in okvir, znotraj katerega se reprezentacije in vrednote, tudi alternativne, producirajo. Pri izboru korpusa za analizo ji je pomagala Nacionalna raziskava branosti, kjer merijo bralne navade prebivalcev Slovenije. Te za leto 1990 še niso obstajale, zato je bil faktor izbire tudi sklepanje o potencialnem relativno velikem vplivu tedenske priloge Dela na odločanje pri glasovanju.
Slovenski splošnoinformativni dnevniki imajo na pogled dokaj razpršeno lastniško strukturo, a navidezno veliko število nepovezanih oseb je pravzaprav majhno število kapitalsko in upravljavsko povezanih oseb. Te so lastniki korporacij, oglaševalci, zastopniki političnih interesov in drugi, ki skrbijo, da so njihovi interesi zavarovani pred kritičnim novinarstvom. Zaradi koncentracije moči se pojavljajo subtilni pritiski na neodvisnost medijev, o čemer sta v naši jezikoslovni srenji veliko pisala že Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić. Leta 2003 je bilo lastništvo Dela v rokah netransparentnega a odločilnega deleža države, prav tako leta 1990, le da je bilo takrat vse skupaj bolj očitno. Lastništvo seveda bistveno vpliva na uredniško politiko Sobotne priloge, v kateri se je pogosto jasno postuliralo uradne državne interese; torej odcepitev od Jugoslavije in pridružitev Evropski uniji.
Simona Bergoč si je za analizo izbrala komentarje Sobotne priloge, ta izbira pa temelji na predpostavki o živahni medijski debati za ali proti odcepitvi oziroma pridružitvi, ki so jo tvorili profesionalni novinarji in publicisti, ki so se v svojih tekstih neposredno navezovali na slovensko kulturno identiteto.
Ugotavlja, da je bila odcepitev veliko bolj favorizirana tema kot integracija. Razprava o odcepitvi je potekala predvsem v kontekstu notranje politike, tista o integraciji pa v kontekstu zunanje. Najpomembnejša tematska področja pri prvi razpravi so bila notranja politika, kultura in gospodarstvo, pri drugi pa zunanja in notranja politika ter prav tako gospodarstvo. Delež člankov, ki so omenjali slovensko kulturno identiteto, je prav tako bistveno večji od tistega leta 2003. Med kolektivnimi akterji, ki se pojavljajo v komentarjih leta 1990 so najbolj pogosti Slovenci, pa tudi Evropa, Jugoslavija, komunisti, Srbi in Hrvati. Leta 2003 so kolektivni akterji prav tako Slovenci in Evropa, med drugimi pogostejšimi pa so bili takrat še Avstrija, komunisti, Nova Revija in domobranci. Zanimivo je, da se leta 1990 pogosteje pojavljajo kulturniki. Le malo omemb so si prislužile manjšine, Srbi in Hrvati pa so omenjeni le kot primerljiva etnična referenca in ne kot manjšinski skupnosti v Sloveniji.
Med individualnimi akterji je na prvem mestu leta 1990 Ivan Cankar, sledijo mu Andrej Capuder, Edvard Kocbek, Josip Vidmar, Lojze Peterle, Primož Trubar in Tito. Omenja se tudi veliko tujih pisateljev, med njimi najpogosteje Goethe, Kafka, Camus in za čuda tudi fiktivna oseba Don Kihot. Leta 2003 je največ omemb dosegel Drago Jančar, sledijo mu Rudi Šeligo, Anton Martin Slomšek, Jörg Heider, med prvimi se ponovi le Josip Vidmar. Med tujimi pisatelji največ omemb zbereta Joyce in Čehov, omenjata pa se tudi Kant in Nietche. Leta 1990 so izrazi povezani s kulturo zavzeli 70 procentov, 2003 pa celo 80 odstotkov teksta. V prvem primeru avtorica delež razume kot odraz apolitičnega udejstvovanja, v drugem pa predvsem kot dekontekstualiziran status umetnosti in kulture na začetku 2. tisočletja in posledično širitev politične moči izjav o slovenski kulturni identiteti.
Predikacija v funkciji delitve pozitivnih »nas« od negativnih »njih« je veliko bolj eksplicitna leta 1990, medtem ko so leta 2003 »oni« ostali neizrečeni. Pri vključitvi v identitetno polje Evrope namreč ni bilo nasprotnika, pomembna pa je tudi komunikacijska moda politične korektnosti, ki preprečuje takšne ali drugačne jezikovne eksplicitnosti.
Tematska analiza člankov je zanimiva predvsem v dotikanju teme slovenske nacionalne identitete in slovenskega jezika. Leta 1990 sta bili to pomembni tematiki, pa vendar se leta 2003 prav ti pojavljata celo intenzivneje kot leta 1990 in v drugačnem kontekstu. Prav tako se leta 2003 pogosteje omenja slovensko literaturo in kulturno politiko. Ob osamosvojitvi je slovenski jezik v korpusu pogosto nastopal v kombinaciji s političnim in gospodarskim argumentom za odcepitev, medtem ko je ob integracijskem procesu slovenski jezik omenjan predvsem v kulturnem kontekstu, ponavadi v svoji običajni kombinaciji skupaj s slovensko literaturo, kar pojmu zmanjša argumentativni domet, saj je jezikovni temi tako odvzet politični naboj.
V korpusu 1990 se politična vloga kulturnikov približa funkciji politikov, prav tako pa tega leta preseneča visoka vrednost pojavitve teme evropski integracijski procesi, kar dokazuje, da je Evropa že takrat nastopala kot politična alternativa pri iskanju nove identitete. Leta 1990 so tujci prikazani kot problem, leta 2003 pa se jih še omenja ne.
Najpogostejše metafore, ki izražajo slovensko identiteto, so metafore shem posode, gibanja in človeškega življenja, tiste, ki nadomeščajo slovenski jezik, pa so metafore, povezane z družino in domom. Argumentativna toposa, ki se pojavljata najpogosteje, sta grožnja in nevarnost.
V zaključnih ugotovitvah raziskave je poudarjena diskurzivna kontinuiteta; le nekatere artikulacije percepiranja kulture, jezika, literature in narodnosti so se spremenile. Za oba korpusa so značilne sorodne diskurzivne strategije, razlike pa se pojavljajo predvsem v kontekstualni umeščenosti razpravljanja o nacionalnem jeziku. V korpusu leta 2003 je namreč jezikovno vprašanje prav tako relevantno, a se skoraj ne omenja. Na koncu se raziskovalka posledično sprašuje, ali je bil argument kulturne in jezikovne ogroženosti leta 1990 potenciran in izrabljen kot jezikovni ekskluzivizem za namene osamosvojitve. Obenem se v analizi pokaže tudi koliko teže, če sploh, vodilne elite pravzaprav pripisujejo nacionalnim simbolom. Na koncu avtorica opozori tudi na razliko med uradnim in dejanskim statusom slovenščine v Evropski uniji in predstavi problematiko manjšinskega položaja jezikov, katerih govorci nimajo tolikšne politične in gospodarske moči in so zatorej pogosto diskriminirani.
Monografija Slovenščina med Balkanom in Evropo je izšla lani pri založbi Annales, o njej pa je paberkovala Petra Meterc. Lahko noč.
Komentarji
komentiraj >>