Petek, 27. 5. 2011
TinaD
S tematsko razstavo Powered by Ljudmila v ljubljanski Mestni galeriji se Ljudmila, Ljubljanski laboratorij za digitalne medije, predstavlja od svojega nastanka leta 1994 pa vse do danes. Pomembnost tega multimedijskega centra tako v lokalnem kot tudi izobraževalnem in kulturnem smislu je v današnjem času digitalnih življenjskih stilov iz zgodovinskega vidika že popolnoma nedvomna in nevprašljiva. To potrjuje že sama razstava, umeščena v galerijski sklop, posvečen mestu Ljubljana.
Kot pionirska institucija na slovenskih tleh je Ljudmila namreč od samega začetka delovala na področju integracije svetovnega spleta v lokalno sceno. Širok nabor delovanja Ljudmile od izobraževanja, raziskovanja, širjenja idej o odprtokodnih programih, organiziranja delavnic do umetniških projektov, ki so nastali znotraj nje, izdajanja revij, udeležbe na svetovnih konferencah, ustanovitve prvega Cyber Cafeja v Vzhodni Evropi, pa se z razstavo Powered by Ljudmila tokrat prvič kronološko izriše in izpiše na stenah galerijskega prostora.
Razstava se začne v pritličju, kjer so na ogled različne majice v ožji ali širši navezavi na tematiko razstave, obiskovalec pa lahko po njihovem stanju, nekatere so popolnoma sprane, druge čisto nove, sam sklepa o njihovi namembnosti oziroma pomembnosti. Sledi dvig v prvo nadstropje, ki že na stopnišču razkrije letnico 1989, torej leto ustanovitve World Wide Weba. Za kar najboljši kronološki uvid je razstava razdeljena na letnice. Gledalec sledi izbranim zgodovinskim dogodkom s področja razvoja računalniških tehnologij in popularne kulture, kar omogoča boljše razumevanje zgodovinskega dogajanja in posledično same časovne umestitve Ljudmile v širši historični kontekst.
Da bi od Ljudmiline retrospektive odnesli kar se da celovito izkušnjo, je priporočena udeležba katerega izmed prihajajočih dveh vodstev Luke Freliha ali Vuka Ćosića. Oba sta, poleg Marka Peljhana, ki je vodstvo izvedel ta torek, v Ljudmili že od samega začetka. Peljhanovo vodstvo je bilo, poleg ogromne količine podanih podatkov - Peljhan se je namreč izkazal kot poznavalec vseh možnih letnic – in epske dolžine skoraj dveh ur, precej zabavno doživetje. Govorilo se je tudi o bolj subjektivnih izkušnjah Ljudmilinih sodelavcev in osebnih pripetljajev glede določenih razstavljenih kronologij. Recimo kako so brazilski hekerji »shekali« spletno stran enega izmed zgodnjih Peljhanovih projektov in vehementno pustili svoj podpis »Greatings form Brazil!« ali pa kako je Vuk Ćosić za prvo uradno Ljudmila.org spletno stran dizajn ukradel Yahooju. Da se je to takrat počelo, je rekel.
Glede na Ljudmilino naravnanost v internetno delovanje bi na razstavi pričakovali več digitalnega materiala, a čas začetkov interneta ni omogočal današnjega skoraj popolnega beleženja podatkov. Veliko Ljudmilinih spletnih strežnikov oz. strani je namreč bilo pohekanih ali pa so se preprosto »sesule«, s čimer se je izgubil velik del Ljudmiline dediščine. Na stenah tako ostanejo le fotografije, ki pa so dovolj zgovorne, vsaj v okvirih smešnega prastarega spletnega dizajna. Sicer pa razstava sama zase pravi, da je nepopolna, in dopušča, če že ne zahteva, da se manjkajoči ali morebitni nepravi podatki dodajo ali popravijo.
Poleg zapisov, ki opominjajo na Ljudmiline udeležbe na različnih svetovnih konferencah in festivalih, so na ogled tudi različni historični artefakti. Recimo Frelihove prepustnice za kopico festivalov, evolucija Ljudmilinega logotipa in vseh njenih serverjev, pod Ljudmilo izdane revije, pa različni, še ohranjeni projekti nastali znotraj nje, recimo Ćosićeva Instant ASCII kamera, ki portretno fotografijo obiskovalca stiska v numerični obliki ASCII znakov, in Frelihova kolesarski hibrid Brida.
Posebno doživetje je tudi ogled pornografske klasike Globoka grla oziroma Čosićeve verzije le-te, poimenovane Deep ASCII, seveda v znakovni formulaciji. S tem se je začrtala še ena Ljudmilina funkcija, namreč njeno udejstvovanje na področju net.arta, torej umetnosti interneta, za kar se gre zahvaliti ravno Vuku Ćosiću. Verjetno so najpomembnejši element Ljudmile ravno njeni akterji in sodelavci. Obsežne intervjuje z nekaterimi izmed njih si je moč ogledati na videih, ki so locirani skoraj v vsaki sobi, poleg tega pa razstava beleži tudi vsakega novega pristopnega člana.
Dobršen del Peljhanovega vodstva je problematiziral Ljudmilino finančno podporo, ki je iz zgodovinskega vidika pomemben dejavnik njenega delovanja. Zanimivo je, da jo je uradno dobila šele leta 2009, in sicer za izobraževalne delavnice in umetniško produkcijo. V to dvoje Ljudmila zadnje čase usmerja največ svojega delovanja, hkrati pa skrbi za državni portal o slovenski kulturi Culture.si. To pa je po besedah Marka Peljhana simptom. Namreč, da si država ne zna sama narediti portala, ampak se za to obrne na Ljudmilo.
Naštevati, kaj vse Ljudmila je, bi bilo praktično nemogoče in niti ni namen tega prispevka. Razstava Powered by Ljudmila je sama po sebi dovolj zgovorna, da si boste kaj več o konceptih Cuture.si, Net.art, Nettime, Creative Commons in Wiki najbolje razjasnili kar tam med majicami in plakati. Tako kronološko kot tudi vizionarsko. Zgodba Ljudmile še daleč ni končana, kvečjemu se je z razstavo šele dobro začela. Seveda v historičnem smislu.
Po zgodovini Ljudmile je surfala Tina Dolinšek.
Komentarji
komentiraj >>